Mesečni arhiv: december 2020

Mačje tačke

Mačje tačke

Napisala: Mojca M., 9. b

Lucija je bila vedno ljubiteljica mačk in imela je to srečo, da nihče v družini ni imel alergije na mačke, saj je tako lahko imela eno in z veseljem skrbela zanjo. 

Bilo pa je tako, da je bila nekega poznega popoldneva Muca zelo nemirna, zato jo je Lucija spustila iz hiše, ker je slutila, da si želi iti na bližnje polje in loviti miši. Lucija je pravilno uganila želje svoje mucke, jo spustila ven in tako v miru končala esej za biologijo. Muca pa se je res odpravila na blatno polje in iskala miške. A ker je čez čas ugotovila, da v tem delu dneva ne bo uspešna, se je odločila, da bi ji bolj prijalo spati notri na toplem. Vrnila se je ravno pravi čas, ko se je Lucijin brat vrnil s treninga in jo je spustil v hišo.  

Ko je Lucija zaslišala brata, mu je zaklicala, naj si gre oprat lase, ker je ravno dokončala esej. Brat pa je bil lačen, zato se je odpravil v kuhinjo in ni opazil, da se je Muca odtihotapila po stopnicah. Ko je prišla v Lucijino sobo, je na okenski polici zagledala siničko. Skočila je na pisalno mizo in poizkušala priti do nje. Sprehajala se je po mizi in se ni ozirala na papirje, ki so ležali na njej. Ko je sinička odletela, je skočila na posteljo, se zvila v klopčič in si privoščila spanec.  

Medtem je domov prišla Lucijina mami, in ko je zagledala blatne tačke po stopnicah in povsod, kjer je Muca hodila, se je odpravila v Lucijino sobo, da ji pove, naj počisti. V tistem trenutku je tudi Lucija prišla iz kopalnice in srečali sta se v njeni  sobi. 

Mama je opazila blatne tačke na beli posteljnini, Lucija pa na stolu pri mizi. Ko se ji je približala, je zakričala. “Kaj pa je?” jo je vprašala mami. Lucija je s prstom pokazala na svoj na roko napisan esej, poln blatnih tačk, tako da si komaj videl, kaj je napisano.  Mami se je sklonila k Muci, pogledala njene tačke in ji rekla: “Kaže, da si je tačke že umila. Ti pa najprej preobleci posteljo, prevleko daj kar v pralni stroj, potem pa esej še enkrat prepiši.”  

Tako se je Lucija lotila dela. Preden se je lotila prepisovanja, je še zaprla zvezek za geografijo. Mislila se je učiti, ker jim je učiteljica napovedala, da bo spraševala. Potem pa se je lotila prepisovanja. 

Naslednji dan je oddala esej učiteljici za biologijo in že skoraj pozabila na dogodek z umazanimi tačkami. Ko pa je vstopila v učilnico za geografijo, je bila učiteljica videti zelo razkačena. Naznanila je, da bo celo uro spraševala. Sedla je za kateder in poiskala seznam učencev: “Danes smo devetnajstega oktobra, to pomeni devetnajst minus enajst, kar je osem. Pa še minus pet, ker je to peta ura … poglejmo, kdo je tretji. Lucija Boccaccio!” 

“Oh, c’mon! Kje je mene sedaj našla?” si je mislila Lucija. Učiteljici je podala svoj zvezek in se postavila k zemljevidu. Učiteljica ji je rekla: “Italijanski priimek. No, nam boš pa povedala kaj o Italiji.” 

Začela ji je postavljati vprašanja in Lucija ji je znala odgovoriti na približno polovico. Nato pa je učiteljica odprla njen zvezek na zadnji popisani strani: “No, kaj pa je to?” Lucija je pogledala: “Ah, saj to ne more biti res, še geografija je polna umazanih tačk!” 

Nato je učiteljici povedala, kaj se ji je zgodilo. Učiteljica, ki je bila tudi ljubiteljica mačk, je začela pripovedovati o svoji mački, nato pa je Luciji dejala: “Ah, ti si vzorna učenka, če ti pa ljubljenčki nagajajo, ti pa vendarle enkrat lahko oprostimo. A se boš naučila do petka?” 

Lucija ji je navdušeno pritrdila in se vrnila v svojo klop, na poti pa je kamen, ki se ji je odvalil od srca, pristal na srcu naslednje žrtve spraševanja. 

Učiteljica: Laura R.

Šolotožje

Šolotožje

Anketirala: Monika M.

Pouk na daljavo se zaradi epidemije kar vleče, vleče in vleče kot žvečilka pod šolsko klopjo. Opravili smo anketo, kako pouk preko zaslonov doživljajo naši učenci, njihovi starši in učitelji … Sklenemo lahko, da imajo kar vsi vprašani vsaj malo “šolotožja”, zato držimo pesti, da se po novem letu kmalu spet vidimo v šoli.

Pri pouku na daljavo so mi najbolj všeč srečanja z učiteljema preko ZOOM-a in Skypa. Kljub temu da nismo vedno prisotni vsi učenci. Ni mi všeč, da nismo skupaj v razredu. Kadar smo v razredu, ima učiteljica več časa za nas. Doma pa starši nimajo vedno časa za razlago. Poleg tega nam včasih učiteljica pomaga tudi tako, da nam pokaže različne slike na internetu ali pa v knjigah. Sproti nam pregleduje zvezke in nas opozori, če smo naredili kakšno napako. Prav tako nam včasih pripravi kakšne pripomočke za učenje in delo. Nasploh pa je učenje v šoli boljše, zabavnejše, učinkovitejše in lažje. Učiteljice se z nami učijo in igrajo. Zraven so tudi sošolci in si med sabo pomagamo. Tudi v varstvu se igramo različne družabne igre in se igramo še z drugimi učenci.  Gašper, 3. a

V tej nenormalni situaciji, v kateri se je znašel ves planet, skušamo zadržati ritem življenja, kot smo ga bili vajeni. Izobrazba pa je temelj civilizacije in po mojem mnenju ključnega pomena, da preživimo tudi po koncu pandemije, četudi na takšen način, da poučujemo preko ekranov. Predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo, če tega ne bi počeli, in bi pustili, da otroci, naša prihodnost, “gnijejo” doma brez ciljev. Ohranjanje kakršnekoli kondicije (fizične, mentalne, učne …) je izjemno pomembno, pa čeprav v okrnjeni obliki. Tega se moramo učitelji zavedati in s “filigransko” občutljivostjo dozirati učno snov, da nihče ne pregori  učenci, starši, učitelji ali pa družba nasploh.  Viktor, učitelj ŠPO

Pouk na daljavo se mi ne zdi izjemno zahteven. Če vložim malo truda že dopoldne, mi popoldne ne ostane skoraj nobena naloga. Uporabna se mi tudi zdijo srečanja preko Teamsov z učitelji, saj mi snov bolje razložijo, kot pa če bi jo poskušal usvojiti sam. Odgovore na vprašanja dobim od učiteljev zelo hitro. Doma imam več miru kot v šoli, čeprav v resnici pogrešam nekaj svojih sošolcev. Pri pouku na daljavo se učim tudi dela z računalnikom (tipkanje – hitreje tipkam, kot sem pred enim letom, znam tudi urejati, uporabljati dokumente Word ter pošiljati PDF-je, nekaj več je tudi iskanja učnih vsebin na spletu). Benjamin, 9. a

Mislim, da je delo na daljavo napornejše od učenja v šoli. Sicer je letos veliko bolje kot lani, a še vseeno ni isto. Kljub številnim videokonferencam je veliko manj razlage, zato mi nikakor ni všeč. Veliko raje bi šla v šolo. Poleg tega se je bolj zabavno učiti v razredu, skupaj s sošolci, kakšno nalogo narediti tudi v skupini … Ne pa ves čas sedeti za računalnikom in čakati, da učitelj pošlje novo nalogo. Tinkara, 8. a

Učenje na daljavo mi gre super. Pogrešam pa šolo v živo in prijatelje. Lažja je šola v živo. Doma mi je dolgčas in komaj čakam, da grem v šolo. Ruben, 3. a 

Všeč, mi je, da vidim sošolke preko ZOOM-a, da se z učiteljico slišim enkrat na teden preko Skypa, da učiteljica poda veliko idej oziroma pobud za ustvarjanje. Sedaj sem se že kar navadila, da sem v domačem okolju in da delam za šolo tudi z mami. Klara, 3. a

Pouk na daljavo mi ni preveč všeč, saj pogrešam stik z učenkami in učenci v razredu. Všeč mi je, če lahko takoj vidim napredek in pomanjkljivosti, pa vse nasmehe in obraze, ki govorijo, da jim nekaj ni jasno, kar lahko nemudoma rešimo. Tea P., učiteljica SLJ

Šolanje na daljavo se mi zdi zelo zahtevno in mi ni všeč, saj imamo za to preslabe pogoje, veliko manj je razlag. Pouk preko zaslonov prinaša preveč dela in stresa za vse.  Učenkina mama

Meni se zdi v šoli bolje, ker sem doma preveč len in se mi nič ne da delati. Doma je tudi manj razlage, in če ti se kaj noče odpreti ali pa česa ne pošlješ, ti takoj učiteljica napiše, da ne delaš nič za šolo. Sven, 8. a

Šolanje na daljavo je težko, smo pa postali pri učenju samostojnejši. Sicer pa mi večinoma ni všeč, ker nam učitelji bolje in natančneje razložijo posamezne naloge v šoli. Anastasia, 8. a                                                                                      

Mladi skladatelji …

Mladi skladatelji …

Ste vedeli, da naša Šolska zgaga tudi “igra in poje”? Tokrat namreč prvič objavljamo melodije, ki so jih zložili učenci, ki obiskujejo krožek Notografija. Doma so s pomočjo računalnika dokončali jesenske ali pa povsem samostojno zložili zimske melodije. 

Domen P. iz 5. a je samostojno ustvaril svojo prvo avtorsko skladbo z naslovom Božična pesem. Zložil je melodijo, napisal besedilo, ustvaril spremljavo na tolkalih in pesem tudi notografsko zapisal. Prisluhnite ji!

Jona K. iz 4. b je ustvarila skladbico za klavir. Kot pravi sama, je to njeno najljubše glasbilo. Svojo klavirsko skladbo je naslovila Božična pesem. 

Tio C. iz 4. a pa so pri skladanju navdihnile barve iz narave in nastala je melodija Jesenska mavrica.

Učiteljica: Vesna R. P.

Poklic – medicinska sestra

Poklic – medicinska sestra

Konec osnovne šole je po navadi šele začetek. Začetek iskanja poti, ki nas bodo vodile skozi življenje. In ena od pomembnejših je zagotovo poklicna potV rubriki Vodi me šolska pot … objavljamo kratke pogovore s sogovorniki, ki opravljajo različne poklice.  

Tokrat je devetošolka Elma intervjuvala svojo mamo, ki je medicinska sestra. Zaposlena je v domu starejših občanov, kjer skrbi za starostnike. To je zagotovo zelo plemenit, a tudi težak poklic.  

Spraševala je: Elma P., 9. a

Zakaj si se odločila za poklic medicinske sestre? Kako dolgo ga že opravljaš? Katera izobrazba/šola je zanj potrebna? 

Tudi moja mama je medicinska sestra, zato sem bila s tem poklicem povezana že od ranega otroštva in sem si tudi sama želela pomagati ljudem. Medicinska sestra sem že 24 let. Da lahko danes opravljaš delo medicinske sestre, moraš končati srednjo zdravstveno šolo, ki traja 4 leta, nato pa še visokostrokovni študij zdravstvene nege. 

Kaj vse vključuje delo, ki ga opravljaš? Katere so tvoje naloge oz. kako poteka tvoj delovni dan? 

Moje delo obsega pripravo in razdelitev terapije, prevezovanje akutnih in kroničnih ran, aplikacijo injekcij, hranjenje po sistemu  PEG-a in NGS (tj. hranjenje po cevki, ki je speljana v nos ali želodec), pomoč pri negi pacientov, ki imajo rane ali kontrakture (omejeno gibljivost sklepov) … Opravljam 3-izmensko delo in vsaka izmena je nekoliko drugačna. V jutranji izmeni pomagam pri negi, razdelim terapijo, pomagam pri hranjenju, prevezujem rane in pripravljam terapijo za popoldansko izmeno, opravim raport in urejam zdravstveno dokumentacijo … 

Katere so prednosti in katere slabše plati tega poklica? 

Najlepša plat tega poklica je, da lahko ljudem pomagaš, in ko vidiš, kako hvaležni so, to odtehta vse njegove slabosti. Med slabosti zagotovo spada to, da si veliko zdoma in nisi s svojimi najbližjimi, bolezni namreč ne poznajo praznikov, vikendov …  

Kako se je tvoje delo v času epidemije spremenilo? 

Delo v času epidemije se je zelo spremenilo. Veliko več časa preživimo v službi, bolj smo utrujeni – tako fizično kot tudi psihično. Izmene trajajo po 12 ur in več, delamo v zaščitni opremi (skafander, očala, vizir …). 

Kaj bi svetovala mladim, ki si želijo opravljati poklic medicinske sestre? 

Poklic medicinske sestre zahteva veliko empatije, srčnosti in odrekanja, kdor tega ne zmore, mislim, da tega poklica ne more opravljati. Vsak človek, ki mu želimo pomagati, potrebuje namreč tudi lepo besedo in sočutje, ne samo zdravil. 
 

Voščimo si …

Voščimo si …

V letošnjih »korona« decembrskih časih nam lepo voščilo polepša marsikateri dan. Voščimo svojim bližnjim, lahko pa tudi vsem Ljubljančanom in Ljubljančankam.

Ljubljani v letu 2021 želim, da bi bila uspešna in da bi skupaj premagali covid-19. Upam, da bo to kmalu, saj že vsi nestrpno pričakujemo božič in druge praznične dni.

Ljubljana lepa, Ljubljana svetla,

pred nami so se luči ugasnile

in poti zameglile.

A čez nekaj časa megla se razkadi,

pokažejo se poti in svet spet zaživi.

Ljubljana zažari in z njo tudi mi.

Upam, da nam to tudi uspe,

res dobro nam gre.

Napisala: Neža T., 5. a

***

Ljubljani v letu 2021 želim …

da bi tvoji parki žvrgoleli

od ptic in otroških nožic.

Da bi bila poskočna in vesela,

da bi od radosti kar zacvetela.

Cvetela, žarela, sijala, rodila,

še preden bo zimska idila minila.

Da taka bila bi prav vse dni v letu,

saj si najlepše mesto si na svetu.

Napisal: Domen P., 5. a

***

V prihajajočem čarobnem času

naj vas spremljajo sreča, zdravje in veselje,

moje to so srčne želje.

Naj vsak dan čaroben bo,

naj vam snegca da nebo,

naj bodo vaša srca polna sreče,

naj bodo daril polne vreče.

Novo leto naj bo prijaznejše kot to!

Napisal: Kristian D., 5. a

***

Dragi Ljubljančani in Ljubljančanke,

želim vam veliko veselja in dolgega, zdravega življenja.

Ko bo te korone konec,

se bomo zopet skupaj družili in veselili.

Napisala: Julija S., 5. a

***

Ljubljani v letu 2021 želim, da bi se lahko zunaj igrali s prijatelji, da bi lahko hodili v šolo, na predstave in bi se neomejeno zabavali na igriščih. Na ljubljanskih ulicah bi rad videl čim več veselih in srečnih ljudi.

Napisal: Svit G., 5. a

***

Učiteljica: Sonja I. D.

Božične zgodbe iz 5. A

Božične zgodbe iz 5. A

Veseli december in božično novoletni prazniki so pred vrati. Vendar gre letos tudi v Božičkovi deželi marsikaj narobe.

IZGINULO DARILO

“Hi, hi, hi! Živijo, sem nagajivi škrat Gregor,” je povedal majhen škrat. Velik je bil komaj za ped. Imel je tenak glas in majhno zeleno kapico. “Prihajam z Božičkove gore,” je nadaljeval, “in sem Božičkov pomočnik. Pomagam mu raznašati darila in pripravljati sani. To je častno delo. Naj vam povem zgodbo te zime?” je hitel govoriti. “Zagotovo vas zanima,” je bil navdušen.

“To zimo je sneg res medel. Vse hiše so bile pokrite s snegom, ulice so bile zasnežene in vse je bilo belo, razen kak dovoz. Razmere so bile zelo ugodne za razvažanje daril, pa tudi dobre za smučanje, kepanje, sankanje in drsanje. Tako se je Božiček odpravil na pot. Z mano vred je letel nad hišo Janezka, Tončka, Jane, Mete, Lovra … Vsem smo uspešno dostavili darila, le pri Lovru se je zapletlo. Darila nismo našli,” je zgroženo dejal škrat. “A morali smo ga najti. Hitro smo pristali na veliki površini. Sprva smo mislili, da je kak park, a smo se hudo zmotili. Bilo je drsališče. Božiček je spretno parkiral sani, a jeleni niso mogli hoditi po ledu. Hitro je začel sam vleči sani, jaz pa sem iskal darilo. Mudilo se je. Preden pa sem stopil s sani, sem opazil pismo, ki je letelo sem in tja. Poskusil sem ga ujeti, a to ni bilo lahko. Ko sem stopil na led, sem najprej trikrat padel na rit, potem pa sem se še enkrat ujel na roke. Ko sem se končno pobral, sem se previdno premaknil. Kmalu sem že znal loviti ravnotežje in celo drsati mi je uspelo. Ulovil sem pismo in ga odprl. V njem je pisalo:

Dragi Božiček!

Kar si želim, ni preveč. Želim si samo, da bi bila naša družina srečna.

Pozdrav, Lovro

“Ko sem to povedal Božičku, je samo nekaj napisal na list in že sva poletela proti Lovru. List papirja sva položila na okensko polico Lovrove sobe. Nihče pa še danes ne ve, kaj je Božiček napisal na list papirja. Vemo le to, da se od takrat Lovro ves čas sladko smehlja« je svojo zgodbo končal nagajivi škrat Gregor.

Napisal: Domen P.

***

BOŽIČNA ZMEDA

Nekoč je v majhni vasi živel Božiček, ki se je pripravljal na božič. Bil je prijazen gospod, ki je imel rad otroke. Vsak dan je obiskoval tovarno igrač in pripravljal darila. Njegov škrat mu je povedal, da bo na božični večer snežni metež, ampak Božiček mu ni verjel, saj se je škrat že velikokrat zmotil. Božiček je že komaj čakal na večer, ko se bo odpravil na pot. Med potjo je začelo močno snežiti. Božiček ni videl poti, zato se je moral vrniti v vasico in poiskati pomoč. V vasici je srečal raztresenega škrata, ki mu je priznal, da je po nesreči z vročo čokolado polil koledar in da bo božič šele naslednji dan. Tega se je Božiček zelo razveselil, saj mu ne bi uspelo dostaviti vseh daril. Naslednji dan je nehalo snežiti in Božiček je vsem otrokom pravočasno dostavil darila.

Napisal: Kristian D.

***

BOŽIČNI PIŠKOTI

Živel je zelo priden, delaven mož, ki mu je bilo ime Božiček. Pri njem so stanovali tudi škrati. Vsako leto so skupaj pripravili darila za otroke po vsem svetu. Ker je letos s pripravami malo pohitel, mu je postalo dolgčas. Sklenil je, da bo presenetil tudi svojo ženo. Spekel ji bo piškote. Delo mu je šlo zelo dobro od rok, vendar — joj — pozabil je na čas in piškoti so se zažgali. Bil je žalosten, saj mu je zmanjkalo vseh sestavin in ni mogel speči novih. V težavah pa ti priskočijo na pomoč prijatelji. Tako so Božičku škrati pomagali speči nove piškote.

Napisala: Maša Š.

***

BOŽIČNI PIŠKOTI

V Božičkovi deželi je natančna škratinja skrbela za jelene in pekla piškote.

Nekega dne je med peko piškotov začela razmišljati. To je bilo zelo čudno, saj med delom nikoli ni razmišljala. Vsi so jo začudeno gledali in z odprtimi usti čakali, kaj bo povedala. Domislila se je, da bi med darila za otroke dali tudi piškote, in tako bi bilo darilo tudi sladko darilo. Vsi so bili navdušeni, a ko so se spomnili, da le ona zna peči piškote, so obstali. Škratinja pa ni bila nič zaskrbljena, piškote je začela peči dan pred božičem. A kaj, ko je bil tisti dan njen »štorasti« dan. Vse ji je šlo narobe. Zažgala je piškote. Bila je zelo žalostna. Ni vedela, kaj naj naredi. Takrat pa so škrati predlagali, da bodo oni pekli, ona pa naj jih pri delu vodi. Tako njen »štorasti« dan ne bo pokvaril veselja.

Spekli so slastne piškote in razveselili otroke.

Napisala: Neža T.

***

Snežni metež

Bil je teden pred božičem. V Božičkovi delavnici je vladal cel trušč. Vsi škrati so hitro izdelovali in zavijali darila.

Delali so na dveh tekočih trakovih. Božiček je hodil po dvorani, pomagal in svetoval. Vsi so bili zaskrbljeni zaradi vremena, saj ne bi bilo prvič, da bi snežilo. Takrat bi sani težko letele in jeleni bi bili utrujeni. Prišel je božični dan. Vsa darila so naložili v veliko rdečo vrečo. Skoraj je bil že večer. Odločili so se, da bodo odrinili nekoliko prej. Jeleni so stekli, toda tretjemu je zdrsnilo. Vsa darila so padla na spolzka tla. Hitro so jih začeli pobirati, medtem pa je začelo še močno snežiti. Zbrali so se vsi škrati in si razdelili delo; eni so tekli naročit sol, drugi so odšli v delavnico po lopate, tretji pa po pesek, da posujejo pot. Ker so si med seboj pomagali, je bila pot hitro očiščena in Božičkove sani so lahko poletele. Uspelo jim je raznesti vsa darila.

Utrujeni so se vrnili v delavnico in si pripravili vročo čokolado.

Napisal: Timotej V.

***

Učiteljica: Sonja I. D.

Menjava gum

Menjava gum

Napisal: Jaka M. Š., 9. b

Lani v jeseni si je stric kupil nov avto. Ker pa je bil kupljen z nameščenimi letnimi gumami, je bilo treba gume zamenjati. Blizu njegovega doma je bil avtomehanik Miha, ki si je pravil kar “avtomihankar”.

Enkrat v pozni jeseni je teta peljala avto na menjavo gum. Zjutraj okoli osme ure je prišla v delavnico. Mihi je naročila, naj avtu zamenja gume. Miha ji je povedal, da bo vse naredil. Teta ga je opozorila, naj zamenja smo gume in ničesar drugega. Nato ga je prosila za nadomestno vozilo, saj se ji je zelo mudilo na delo. Miha pa ni imel ničesar drugega kakor skiro, rolke in rolerje. Zato ji je natrosil, da ima dvokolesnik, štirikolesnik in sedemkolesnik. Teta ga je vprašala, zakaj sedemkolesnik. Miha je odgovoril, češ da bi moral biti osemkolesnik, vendar mu en kolešček manjka. Teta si je mislila, koliko koleščkov mora šele manjkati njemu. Dogovorila sta se, da avto pride iskat okoli četrte ure, sama pa bo poklicala taksi. Nato se je Miha usedel na svoj delavski stolček, spil kozarček žganja in zaspal.

Ko je odbila četrta ura, je teta prišla po avto. Ko je zagledala avtomehanika, kako spi, si je mislila, da se je nagaral. Nato ga je previdno zbudila. Miha se je prestrašil, pogledal na uro, in ko je zagledal, da urni kazalec kaže četrto, se je prestrašil, kaj naj naredi. Zato je začel: »Zamenjali smo platišča, potem smo zamenjali še olje, pa očistili smo ”ašempeher”, pa vse smo na roke zamenjali«. Teta je bila čisto iz sebe: »Kakšen ”ašempeher”?« Miha ji je razložil, da je to pepelnik. Nato ji je še povedal, da je mora avto ostati pri njem, saj je iz avta vzel baterijo in novo naročil iz Kitajske. K sreči je imel za dokaz poleg sebe novo Teslovo baterijo, ki jo je naročil za nekoga drugega.

Teta je bila zgrožena, a na srečo ji mehanik prvega popravila ni zaračunal. Tako se je tete rešil in preložil prevzem vozila na naslednji dan.

Učiteljica: Laura R.

Moja mami

Moja mami

Objem poezije iz zavetja družine … Hvala mladi pesnici za zelo lepo pesem.

Napisala: Nikolina P. (skupaj z mamico), 3. a

MOJA MAMI

Eno imam, 

najrajši jo imam. 

Ne zamenjam jo za nič, 

niti za najdražji kič. 

Vedno me objame, 

v svoje naročje vzame. 

Nasmeh mi na obraz nariše, 

najlepše pesmice napiše. 

Moja mami je moj svet, 

z njo najlepše je živet’. 

Sven Š. – plavalec

Sven Š. – plavalec

Spraševala je: Monika M.

Osmošolec Sven Š. je predan in vztrajen športnik. Trenira plavanje in se udeležuje tekmovanj. V šoli ne govori o plavanju in svojih dosežkih, razen, če ga kdo vpraša. Takrat pove, da v plavanju preprosto uživa. Da bi o njem in njegovi ljubezni do plavanja izvedeli kaj več, sem mu zastavila nekaj vprašanj.

Plavanje treniraš dovolj dolgo, da že tekmuješ. Kako dolgo je to?

S plavanjem se ukvarjam že skoraj tri leta.

Vem, da si odličen plavalec. Na kateri svoj dosežek pa si najbolj ponosen?

Najbolj sem ponosen na to, da med trenerji veljam za boljšega plavalca in da treniram s starejšimi od sebe.

Vedno praviš, da v plavanju uživaš. Zakaj ti je plavanje tako všeč?

Že od majhnih nog sem rad v vodi, ko pa mi soplavalci rečejo, da želijo biti taki, ko sem jaz, pa me to še bolj žene k uspehu.

Zaupal si mi, da bi bil v prihodnosti morda rad plavalni trener. Zakaj?

Ker bi rad svoje znanje delil z ostalimi, jih motiviral, jim pomagal, skratka, ker bi v tem res užival.

Prostega časa najbrž nimaš veliko. Kaj takrat najraje počneš?

V prostem času najraje igram igrice, najbolj pa mi je pri tem všeč, da jih lahko igram s prijatelji.

Kdo je tvoj največji vzornik, zakaj ga občuduješ?  

Moj največji vzornik je Michael Phelps, saj ima enaindvajset zlatih olimpijskih medalj, dve srebrni in dve bronasti. Občudujem ga zaradi njegove predanosti do plavanja in želje po uspehu.

Imaš rad šolo? Kateri je tvoj najljubši predmet?

Šolo imam rad in ne delim mnenja s tistimi, ki mislijo, da je šola nekaj groznega in slabega. Moja najljubša predmeta pa sta slovenščina in šport.

Če bi nekoč o tvojem življenju posneli film, kako bi ga naslovili?

Mislim, da bi film lahko naslovili Pot do zmage, saj vse, kar delam, delam z odliko in trdo garam, da bi bil najboljši.