Kategorija: Projekti

Moj obstoj bi razburil Prešerna

Moj obstoj bi razburil Prešerna

Kakšno je sporočilo Prešernove balade Povodni mož? Je prav, da je Urško odpeljal povodni mož? Je prevzetnost in domišljavost treba kaznovati? Osmošolka Gaja je prestopila okvire osnovnošolske interpretacije in s svojo pesmijo “izzvala” velikega slovenskega poeta.

Napisala: Gaja S., 8. a

Nobena moja zveza ni dolgo trajala,  

vsi v vasi so verjeli, da sem moške le zavajala.  

Še Prešeren sam je rekel, da so dekleta kot jaz kaznovana,  

naj te starci že enkrat uvidijo, da sem po krivem obtoževana. 

Kot Mr. Darcy naj prevzetna bi bila,  

vsakega moškega na poti okrog svojega prsta bi ovila. 

Če ima moški žensk sto na roki, bo znan kot igralec, 

če jaz isto igro začnem, bo na cesti za mano kričal žaljivke neznani izzivalec. 

Ljudje sovražijo ženske, ki se imajo rade, 

zmeraj zatrjevali so: »To grde so navade!« 

Pa tudi, če do neba sega mi ego,  

zakaj vas jaz tako hitro spravim v zadrego? 

Vas moja svoboda v telo neustavljivo gloda? 

Je prepovedano imeti visoko samozavest, 

so v šoli to razumeli kot eno izmed grešnih gest? 

Vsak dan lepoto potrdi mi lastno ogledalo,  

gruče moških me je že obsesivno oboževalo. 

Predraga soseda, življenje ni vojna, 

malo oddahni si od tiste terase, ki imenuješ jo linija bojna.  

Ni treba, da ustrezam vašim normam,  

raje osredotočite se h govora vrednim borbam.  

Kdo učil me je ljudi ubiti? Kdo učil me je neizmerno ljubiti? 

Kdo bi si mislil, da lahko zaradi pretirane zaželenosti,  

potisnjen si v izolirano sobo odtujenosti. 

Skromnost nikoli bila ni vrlina moja, 

a zaradi predsodkov postala je težava tvoja. 

… 

Moje telo ni tvoja lastnina, 

ni moja dolžnost te omamiti kot razna vina.  

Moje telo ni politično igrišče, 

niti vašega nekontroliranega poželenja središče.  

Imam svoj glas, ne boš me utišal, 

ne pustim, da dušo mojo boš ponižal. 

Nisem posest tega morbidnega mesta, 

da bi se po meni brezbrižno roke sprehajale.  

Naj zavede vas ne moja prelepa cesta, 

vaše neumnosti mojih načel ne bodo zavajale.  

Moja koža ne bo z vašimi pogledi staromodnimi zamazana,  

z vsem sovraštvom, ki ga premorete iznakažena.  

S pogledi obsojajočimi se ne bom obremenjevala, 

nimam razloga, da bi se sramovala.  

Kaj ne prenese besedice NE tvoj moški ponos,  

nisem del moža, s katerim imam odnos.  

Ljubezen me ne naredi cele, 

sem samostojna kot ostale punce, ki so živele. 

Obleka ne naredi človeka,  

ne glede na to, kar nosim, dolžen si mi spoštovanja,  

odrasti in opusti otročja omadeževanja. 

Zame nevidni so vaši standardi lepote,  

nimajo smisla, niso odvisni od moje vrednote.  

Za svoj obstoj se nimam namena opravičevati,  

sebe mislim v vsej svoji svetlobi poveličevati.  

V svoji koži se prijetno počutim,  

to ni ravno glasba vašim ušesom, slutim. 

Iščete ženske, ki so se pripravljene podrediti, 

z veseljem vam sporočam, da morate z moje poti rano skreniti.  

Moja samovšečnost pripeljala me bo v večnost. 

Oprostite, a moram se odpraviti,  

saj veste, kaj so nam vedno želeli praviti — 

noč ima svojo moč.  

Mačje tačke

Mačje tačke

Napisala: Mojca M., 9. b

Lucija je bila vedno ljubiteljica mačk in imela je to srečo, da nihče v družini ni imel alergije na mačke, saj je tako lahko imela eno in z veseljem skrbela zanjo. 

Bilo pa je tako, da je bila nekega poznega popoldneva Muca zelo nemirna, zato jo je Lucija spustila iz hiše, ker je slutila, da si želi iti na bližnje polje in loviti miši. Lucija je pravilno uganila želje svoje mucke, jo spustila ven in tako v miru končala esej za biologijo. Muca pa se je res odpravila na blatno polje in iskala miške. A ker je čez čas ugotovila, da v tem delu dneva ne bo uspešna, se je odločila, da bi ji bolj prijalo spati notri na toplem. Vrnila se je ravno pravi čas, ko se je Lucijin brat vrnil s treninga in jo je spustil v hišo.  

Ko je Lucija zaslišala brata, mu je zaklicala, naj si gre oprat lase, ker je ravno dokončala esej. Brat pa je bil lačen, zato se je odpravil v kuhinjo in ni opazil, da se je Muca odtihotapila po stopnicah. Ko je prišla v Lucijino sobo, je na okenski polici zagledala siničko. Skočila je na pisalno mizo in poizkušala priti do nje. Sprehajala se je po mizi in se ni ozirala na papirje, ki so ležali na njej. Ko je sinička odletela, je skočila na posteljo, se zvila v klopčič in si privoščila spanec.  

Medtem je domov prišla Lucijina mami, in ko je zagledala blatne tačke po stopnicah in povsod, kjer je Muca hodila, se je odpravila v Lucijino sobo, da ji pove, naj počisti. V tistem trenutku je tudi Lucija prišla iz kopalnice in srečali sta se v njeni  sobi. 

Mama je opazila blatne tačke na beli posteljnini, Lucija pa na stolu pri mizi. Ko se ji je približala, je zakričala. “Kaj pa je?” jo je vprašala mami. Lucija je s prstom pokazala na svoj na roko napisan esej, poln blatnih tačk, tako da si komaj videl, kaj je napisano.  Mami se je sklonila k Muci, pogledala njene tačke in ji rekla: “Kaže, da si je tačke že umila. Ti pa najprej preobleci posteljo, prevleko daj kar v pralni stroj, potem pa esej še enkrat prepiši.”  

Tako se je Lucija lotila dela. Preden se je lotila prepisovanja, je še zaprla zvezek za geografijo. Mislila se je učiti, ker jim je učiteljica napovedala, da bo spraševala. Potem pa se je lotila prepisovanja. 

Naslednji dan je oddala esej učiteljici za biologijo in že skoraj pozabila na dogodek z umazanimi tačkami. Ko pa je vstopila v učilnico za geografijo, je bila učiteljica videti zelo razkačena. Naznanila je, da bo celo uro spraševala. Sedla je za kateder in poiskala seznam učencev: “Danes smo devetnajstega oktobra, to pomeni devetnajst minus enajst, kar je osem. Pa še minus pet, ker je to peta ura … poglejmo, kdo je tretji. Lucija Boccaccio!” 

“Oh, c’mon! Kje je mene sedaj našla?” si je mislila Lucija. Učiteljici je podala svoj zvezek in se postavila k zemljevidu. Učiteljica ji je rekla: “Italijanski priimek. No, nam boš pa povedala kaj o Italiji.” 

Začela ji je postavljati vprašanja in Lucija ji je znala odgovoriti na približno polovico. Nato pa je učiteljica odprla njen zvezek na zadnji popisani strani: “No, kaj pa je to?” Lucija je pogledala: “Ah, saj to ne more biti res, še geografija je polna umazanih tačk!” 

Nato je učiteljici povedala, kaj se ji je zgodilo. Učiteljica, ki je bila tudi ljubiteljica mačk, je začela pripovedovati o svoji mački, nato pa je Luciji dejala: “Ah, ti si vzorna učenka, če ti pa ljubljenčki nagajajo, ti pa vendarle enkrat lahko oprostimo. A se boš naučila do petka?” 

Lucija ji je navdušeno pritrdila in se vrnila v svojo klop, na poti pa je kamen, ki se ji je odvalil od srca, pristal na srcu naslednje žrtve spraševanja. 

Učiteljica: Laura R.

Menjava gum

Menjava gum

Napisal: Jaka M. Š., 9. b

Lani v jeseni si je stric kupil nov avto. Ker pa je bil kupljen z nameščenimi letnimi gumami, je bilo treba gume zamenjati. Blizu njegovega doma je bil avtomehanik Miha, ki si je pravil kar “avtomihankar”.

Enkrat v pozni jeseni je teta peljala avto na menjavo gum. Zjutraj okoli osme ure je prišla v delavnico. Mihi je naročila, naj avtu zamenja gume. Miha ji je povedal, da bo vse naredil. Teta ga je opozorila, naj zamenja smo gume in ničesar drugega. Nato ga je prosila za nadomestno vozilo, saj se ji je zelo mudilo na delo. Miha pa ni imel ničesar drugega kakor skiro, rolke in rolerje. Zato ji je natrosil, da ima dvokolesnik, štirikolesnik in sedemkolesnik. Teta ga je vprašala, zakaj sedemkolesnik. Miha je odgovoril, češ da bi moral biti osemkolesnik, vendar mu en kolešček manjka. Teta si je mislila, koliko koleščkov mora šele manjkati njemu. Dogovorila sta se, da avto pride iskat okoli četrte ure, sama pa bo poklicala taksi. Nato se je Miha usedel na svoj delavski stolček, spil kozarček žganja in zaspal.

Ko je odbila četrta ura, je teta prišla po avto. Ko je zagledala avtomehanika, kako spi, si je mislila, da se je nagaral. Nato ga je previdno zbudila. Miha se je prestrašil, pogledal na uro, in ko je zagledal, da urni kazalec kaže četrto, se je prestrašil, kaj naj naredi. Zato je začel: »Zamenjali smo platišča, potem smo zamenjali še olje, pa očistili smo ”ašempeher”, pa vse smo na roke zamenjali«. Teta je bila čisto iz sebe: »Kakšen ”ašempeher”?« Miha ji je razložil, da je to pepelnik. Nato ji je še povedal, da je mora avto ostati pri njem, saj je iz avta vzel baterijo in novo naročil iz Kitajske. K sreči je imel za dokaz poleg sebe novo Teslovo baterijo, ki jo je naročil za nekoga drugega.

Teta je bila zgrožena, a na srečo ji mehanik prvega popravila ni zaračunal. Tako se je tete rešil in preložil prevzem vozila na naslednji dan.

Učiteljica: Laura R.

Moja super sestra

Moja super sestra

Besedilo je nastalo pri slovenščini, in sicer so učenci spoznavali razlike med objektivnim in subjektivnim besedilom. Tinkara je napisala primer slednjega in nas pri tem spomnila, kako pomembne so družinske vezi.

Napisala in fotografirala: Tinkara Š., 8. a

Moja mlajša sestrica Maša bo kmalu dopolnila 10 let, česar se že zelo veseli. Maša je zelo majhna za svoja leta, zaradi česar številni ljudje mislijo, da sta z najino najmlajšo sestrico dvojčici, kar jo zelo jezi.

Trenira orodno gimnastiko, za kar sem jo navdušila jaz. Ker pa je majhna, kar je pri tem športu dobrodošlo, ji gre zelo dobro, najbolj zabavno pa jo je gledati na parterju, kako uživa v koreografiji, ki jo trenerka prilagodi samo zanjo.

Foto: Tinkara Š.

Maša je, tako kot tudi ostali družinski člani, navdušena športnica. Šport imamo namreč v krvi, z njim so začeli že najini stari starši. Dedi kljub letom še sedaj trenira košarko in tenis, babi je bila učiteljica telovadbe, nono je bil dober cestni kolesar, nona pa je tekla na dolge proge.

Maša je v prostem času najraje v  družbi širše družine, ko se lahko podi za sestrično, bratranci pa ji pomagajo splezati na drevo, kjer potem pleza kot veverička.

Kot večina otrok ima tudi ona zelo rada počitnice, zaupala pa mi je, da se najbolj veseli zimskih počitnic, ko gremo smučat in se lahko podi po klančinah. Seveda pa so ji najbolj všeč strme proge, po navadi pa gre proti koncu proge, ne glede na naklon, kar smuk.

Rada jo imam in zelo rada obujam najine skupne spomine, ki so vedno polni nasmehov in ljubezni, včasih pa kateri steče tudi kakšna solzica, ki si jo ena drugi obriševa in z dvignjeno glavo odkorakava novim dogodivščinam na proti.

Šolarska

Šolarska

V 9. razredu so učenci spoznali Župančičevo pesem Žebljarska, ki govori o neizprosnem, trdem in monotonem delu žebljarjev. Učenci so se kaj hitro, malo za šalo, malo pa tudi zares, poistovetili z izmučenimi žebljarji. In kako mučno, enolično in naporno je šolsko delo? To vesta Petra in Dalila.

Likovni prispevek: Kaja G., 8. b                                     

Napisala in recitirala: Petra Ž., 9. b

Od sedmih do treh,

od sedmih do treh,

vse, kar imamo, so knjige v očeh.

Sedem, osem, dvanajst, deset,

vsi ti učenci sedijo v klopeh.

 

Od sedmih do treh,

od sedmih do treh

sedim pri pouku,

ocenjen sem spet?

Od sedmih do treh,

od štirih do šeste

sedimo, sedimo in gledamo zvezde.

 

Trinajst, dvanajst, sedem, deset,

vsi ti učenci še zmeraj v klopeh.

 

Naloga, naloga

in še teh deset.

Ura že tri,

ponovimo zdaj spet!

 

Kava, kava,

zdaj budni smo vsi,

čeprav nekateri rajš’ ne bi b’li.

KEM, MAT, FIZ, ZGO,

o, ko’k med vikendom n’m bo lepo.

 

Od sedmih do treh,

od sedmih do treh,

zbudim se, pogledam in v šoli sem spet?!

 

Od sedmih do treh,

od sedmih do treh,

knjigo odprem, se v poglavje zazrem.

Vsi ti podatki, čudni vsi stavki.

Ocene! Ocene!

Slabe nobene!

Točke, točke, ena, dva, tri,

če jih ne zberem,

»popravc« mi grozi.

 

Kava, kava,

rešitelj moj spet,

moj drugi prijatelj

svetovni je splet.

 

Od sedmih do treh,

od sedmih do treh,

zbori, zmage, tekmovanja in spet!

Vsi ti podatki še zmeraj v očeh.

 

Sedem, osem, dvanajst, deset,

sedijo še zmeraj v samotnih klopeh.

Vse se vrti, zaspani smo mi,

še mesec pa pol, bomo svobodni vsi!

 

Dan, dva, tri,

teden se vleče, k’r nikamor ne gre!

Sedimo v šoli,

spet ocenjeni vsi,

rešitve za šolo nobene žal ni.

 

Pričakovanja, pričakovanja,

potrebna za nas, vsa so ta znanja.

 

Vpisi, vpisi,

č’s že beži,

vsi smo pod stresom, pa rajš’ ne bi b’li.

 

Spet je nov dan,

zbudim se že spet,

od sedmih do treh,

od sedmih do treh,

še enkrat bo treba šolo prež’vet’.

____________________________________________________________________________________________________

Napisala: Dalila F., 9. a

 

Od osem do ena,

od osem do ena

je učencev faca zamorjena.

V šolo morajo hoditi,

a raje doma bi bili z deko pokriti.

 

Odmor je kratek,

sošolci so nadležni,

le zakaj, le zakaj

tega moramo biti deležni?

 

Od osme do ene,

od osme do ene

so njihove glave nejevolje polne,

čeprav trudijo se delati

in z ocenami uspeti.

 

Kljub vsemu učenci so hvaležni,

za svojo edukacijo, streho nad glavo in hrano,

saj se zavedajo,

da nekateri tega privilegija nimajo.

 

.

 

EKO projekt na naši šoli

EKO projekt na naši šoli

Spraševala: Monika M., 7. a

Na naši šoli že vrsto let poteka Eko projekt v okviru organiziranega podaljšanega bivanja, vodja projekta je učiteljica, ga. Živa Battelino. Vsem nosilkam projekta smo postavili nekaj vprašanj, kako mlade spodbujajo k varovanju okolja.

Kje oz. kako ste dobili zamisel za projekt? 

Zamisel se je porodila že pred desetletji ali pa še prej. V času podaljšanega bivanja že od nekdaj ustvarjamo tudi iz materialov, ki so bili prej namenjeni nečemu drugemu, npr. iz škatlic zdravil, rolic papirnatih brisačk, lončkov, kozarcev za vlaganje … Pred več kot 15 leti smo učiteljice v podaljšanem bivanju zavihale rokave in se polotile načrtne vzgoje k ločevanju odpadkov, saj smo v Sloveniji pričeli z ločenim zbiranjem odpadkov že leta 2002. Sprva smo seveda ločevali le odpadni papir, saj zabojniki za embalažo in steklovino še niso bili tako moderni, da bi jih imeli tudi mi. V tistem času smo OPB-jevke za otroke prve triade organizirale strokovno eksurzijo na največje smetišče v Sloveniji, Snago na Ljubljanskem barju. Tam smo se ogromno naučili. Ker smo se vsa leta intenzivno ukvarjale z ekologijo, neprekinjeno na različne načine skozi vse vsebine, z osveščanjem skozi različne dejavnosti, smo dobile zamisel, da projekt tudi uradno prijavimo. Prvo garažno razprodajo pa smo organizirali že leta 2013.

Čemu je projekt namenjen, kateri so njegovi glavni cilji, kaj vse vključuje?

Glavni cilji projekta so, da si otroci pridobijo znanje s področja ekološke ozaveščenosti v zvezi z odpadnimi materiali, razvijajo spoštovanje do materialnih dobrin in vsega, kar te dobrine pomenijo – delo, energija, surovine, razvijajo zavedanje o varčnem, nepotrošniškem načinu življenja, pa tudi, da se seznanjajo z ustvarjalnim načinom preživljanja prostega časa, razvijajo ustvarjalnost in se ob tem tudi družijo. Nosilke EKO projekta otroke in tudi starše spodbujamo k zbiranju materialov, organiziramo čas in prostor za ustvarjalne delavnice in dvakrat na leto priredimo veliko druženje. Nekaj sredstev dobimo tudi od MOL-a, s katerimi kupujemo pripomočke za izdelavo stvari iz odpadnih materialov, npr. Sizixe, Magic-pro kovčke, šablone, lepila, barve … tako da lahko naredimo res kaj res lepega in uporabnega.

Kako bi ocenili odziv učencev, sodelavcev ob samem začetku in zdaj, po nekaj letih?

V aktivu podaljšanega bivanja smo vsa leta dihale s tem projektom, otroci so vedno radi sodelovali, EKO delavnice in garažne razprodaje so se izkazale za veliko popestritev življenja na šoli. Sodelavci s predmetne stopnje vedo za EKO projekt in vsako leto se jih nekaj udeleži tudi garažne razprodaje, ki je zelo atraktivna.

Katere so bile glavne ovire pri uresničevanju projekta, s katerimi težavami se največkrat soočate?

Prostor je po navadi največja težava. Kje organizirati garažno razprodajo, je bilo vsako leto naše najtežje vprašanje. Dokler smo vztrajali na otroškem igrišču, ki je seveda prikupno, smo bili odvisni od vremena in smo morali zaradi dežja dogodek večkrat prestaviti. Po nekaj letih smo sklenili, da zaprosimo za dovoljenje, da organiziramo garažno razprodajo v 1. avli velike šole. Od takrat nam vreme ne ukazuje več.

Kaj vas je najbolj pozitivno presenetilo?

Všeč mi je, ko vidim, da z našimi otroki iz prve triade pridejo na ustvarjalne delavnice poleg njihovih staršev tudi njihovi starejši bratje in sestre, pa tudi mlajši cicibani in malčki, pa tudi babice in dedki.

Zakaj menite, da je garažna razprodaja tako dobro obiskana? S čim privabite obiskovalce? Je organizacija zahtevna?

Prijetna druženja, ki vključujejo lastno ustvarjalnost so vedno privlačna, zato so vsako leto vse delavnice, tudi garažna razprodaja, množično obiskane. Otroci in tudi starši nas že vnaprej sprašujejo, kdaj bodo delavnice, kdaj garažna razprodaja. Organizacija garažne razprodaje je zahtevna, a vanjo aktivno vključimo tudi naše učence, da izdelajo plakate in pomagajo pripraviti razstavni prostor. Starši so se v teh letih tudi že naučili, da pomagajo pospraviti mize in stole nazaj v učilnice. Vsako leto je lažje. Srečelov, ki spremlja garažno razprodajo, zahteva največ časa, kilometrov in natančnega dela. Treba je povabiti donatorje, da nam darujejo dobitke, precej dobitkov nabavi in pripelje učiteljica Živa z velikih bolšjakov iz Nizozemske, učiteljica Živa dobitke tudi natančno zapakira v vrečke, jih oštevilči, izdela papirčke s številkami … Dela je ogromno. Zelo velik prispevek EKO projekta k znatno boljši opremi učilnic z igračami pa je prav naša sodelavka, učiteljica Živa, ki vsako leto potuje na Nizozemsko s svojim avtom, da nam s tamkajšnjih bolšjakov pripelje veliko igračk in drugih predmetov, ki jih uporabljamo za ustvarjanje. Iz denarja od srečelova pa v specializiranih trgovinah kupimo naprave in druge materiale za nadaljnja ustvarjanja. Smo precej samooskrbni, kar je zelo EKO.

Koga razprodaja najbolj privablja, najmlajše, najstnike, starše, babice, dedke?

Najživahnejši so otroci, ki so tudi sami sodelovali pri pripravi, a glede na starost obiskovalcev opažamo, da je raznolika.

Po katerih izdelkih je na razprodaji največ povpraševanja?

Zdi se mi, da je največ povpraševanja po kakšnih dobrih didaktičnih igračah, ki bi v trgovini sicer stale več deset evrov, na garažni razprodaji pa lahko rabljeno kupite za res simbolno ceno ali pa se igrače neposredno izmenjajo.

Ste morda tudi sami kupili kak kos/predmet, ki ima posebno zgodbo?

Seveda, kupila sem kar nekaj rabljenih igrač. Največji uspeh je, da sem kupila veliko škatlo rabljene namizne igre Connection, ki je v naših krajih sploh ni mogoče kupiti, za en evro od učiteljice Žive, ki je med drugimi tudi to igračo kupila na bolšjem trgu na Nizozemskem. Otroci v dežurni sobi še danes vedno prosijo zanjo in se jo zelo radi igrajo. 

Bi lahko sporočilo/idejo projekta postavili v kontekst trenutne epidemiološke krize?

Ja, znanje iz ekologije vedno zelo prav pride v kakršnihkoli kriznih časih. Učenci naše šole se bodo dobro znašli: preudarnost pri dobrinah, preganjanje dolgčasa z ustvarjalnim recikliranjem. Letos spomladi seveda po vsej verjetnosti garažne razprodaje ne bo, učiteljica Živa prav tako ne bo odpotovala na Nizozemsko na boljši sejem. Vse skupaj bomo morali prestaviti na kasnejši čas.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Še naprej živeti za EKO projekt, se dodatno izobraževati na tem področju, morda biti še bolj dosledni pri nagovarjanju otrok, da so spoštljivi do naravnih virov, in jih neprestano poučevati in uriti v varovanju okolja, v katerem živimo. Želim si sistemske spremembe pri razdeljevanju šolske hrane, a za to bo potrebno še nekaj časa, da ideja dobro dozori.

Fotografije: učiteljica Živa B.

 

Projekt Poklici

Projekt Poklici

Prispevek in fotografije: Urška M., učiteljica 2. a

V 2. razredu poteka v tem šolskem letu projekt Poklici. Našemu vabilu so se odzvali starši, stari starši in prijatelji, ki so nam na

zanimiv način predstavili svoje poklice. Tako smo v letošnjem letu spoznali poklic kuharice, zdravnice porodničarke, farmacevtke, tolmačke znakovnega jezika (jezik gluhih in naglušnih), frizerke, policista in šivilje. Slednja nas je obiskala v marcu. Šivilja Binca nam je pokazala pripomočke za šivanje in šivalni stroj, ob tem pa nam pripovedovala in opisovala svoj poklic. Sešila in podarila nam je 52 vrečk za copate, to je prav za vsakega učenca v 2. razredih. Učenci so svoje vrečke nato okrasili z barvnimi flomastri in vanje napeljali vrvice. Bilo je veselo, poučno, zanimivo, ustvarjalno in predvsem zabavno.

Eline pesmi

Eline pesmi

Napisala: Ela Nora B., 6. b 

VOLK

Kaj je strašno

in ima zobe?

 

Kaj te gleda

in nato poje?

 

Je to lisica?

Ne!

Kaj pa mušica?

Tudi ne!

Kaj to je?

 

To je volk,

he, he, he.

 

PRIJATELJICI

Neka punčka mi je rekla:

“Joj, kako lepe imaš oči.”

Jaz pa sem ji odgovorila:

“Hvala, tudi ti.”

 

Nato prikupiti se mi je želela,

čez nekaj časa sem jo le sprejela.

Potem vsak dan skupaj sva tičali:

v šoli, popoldne in zvečer,

za naju nikoli ni bil mir.

 

Ko najboljši prijateljici sva postali,

si nobenih zapestnic nisva več dajali,

saj nisva bili več mali.

Vseeno pa sva si obljubili,

da skrivnosti z nikomer drugim

ne bova delili.

 

Učiteljica: Laura R.

Bilo mi je žal …

Bilo mi je žal …

Sedmošolci so v času pouka na daljavo brali Vorančevo besedilo Potolčeni kramoh, ki govori o krivici in obžalovanju … Sara in Pia sta poustvarili njegovo delo in napisali pripoved iz lastnih izkušenj.

Napisala: Sara J. M., 7. a

Pripovedovala bom o dogodku, ko sem se skregala s svojim bratcem Rubenom. Dogodka se še zdaj dobro spomnim.

Moj mlajši bratec Ruben je imel takrat 7 let. Zelo rad kuha, zato se je odločil, da nam bo skuhal večerjo. S pomočjo mami je naredil lazanjo ter jo dal peči v pečico. Medtem ko se je pekla, se je šel igrat v mojo sobo. Temu takrat nisem posvečala veliko pozornosti, a ko sem po dvajsetih minutah prišla v svojo sobo, sem videla, da skuša nekaj skriti pod mojo posteljo. S povzdignjenim glasom sem rekla: “Ruben, kaj delaš pod mojo posteljo!?” Nedolžno me je pogledal in mi pokazal raztrgano sliko, ki jo je držal v rokah. Sliko sem mu vzela in ugotovila, da je to moja slika, ki sem jo narisala dedku, preden je umrl. Postala sem zelo žalostna in jezna, zato sem ga nagnala iz sobe. Ravno takrat je bila lazanja pečena, zato smo šli vsi skupaj k mizi. Poskusila sem jo, in ker sem bila še vedno jezna nanj, sem rekla: “To je najslabša lazanja, kar sem jih kdaj jedla. Ruben, ti nikoli ne boš znal dobro kuhati!” Pogledal me je in začel jokati. Mami se je zasmilil in mi je rekla: “Sara, kljub temu da ti je strgal sliko, mu tega ne bi smela reči, saj je bila verjetno nesreča.” Počutila sem se slabo, zato sem šla do njega in mu rekla: “Oprosti, Ruben, tega nisem mislila, bila sem samo jezna, ker si strgal mojo sliko.” Objel me je in se tudi on opravičil meni.

Še danes se počutim slabo, ker sem se tako odzvala. Naučila sem se, da moram dvakrat premisliti, preden naslednjič rečem kaj takega.

 

Napisala: Pia Kristina M., 7. b

Pred časom sem bila skupaj s sestrično Piko in njenim mlajšim bratcem Timom pri babici na počitnicah. K babici grem zelo rada, saj živi v majhni vasi, kjer se vsi poznajo in so vsi zelo prijazni. Z babico vedno počneva zabavne stvari: kuhava, pečeva, gledava televizijo, včasih greva kupovat obleke, hodiva pozno spat … Če pa nas je pri babici več vnukov hkrati, pa so počitnice še bolj zabavne.

Tako je bilo tudi tokrat. Zabavali smo se, enkrat smo se šli kopat, šli smo na obisk k sorodnikom, pa tudi na izlet … in tako so nam dnevi hitro minevali. S sestrično Piko, ki je tri leta mlajša od mene, se še kar dobro razumeva, včasih pa se tudi skregava. Tako je bilo tudi tistega dne. Tima, mojega pet let mlajšega bratranca, ki je zelo žgečkljiv, sem žgečkala. Zdelo se je, da je bila Pika ljubosumna, ker se samo midva zabavava, zato me je začela ščipati. Prosila sem jo, naj neha, pa ni. Čez nekaj časa mi je bilo dovolj in sem močno zakričala nanjo. Pika se je začela jokati in babica je prišla do nje in jo začela tolažiti, čeprav je bilo očitno, da je prepir začela Pika in da me ona draži in ščipa. Bila sem zelo jezna na babico in ji v trenutku jeze rekla, da ima sestrično raje od mene, in stekla stran. Babica se je zelo užalostila in videla sem, da ji je težko.

To dejanje sem kasneje, ko sem o vsem razmislila, obžalovala, saj vem, da naju ima babica obe enako rada.