Kategorija: Projekti

Kakšno je sporočilo Prešernove balade Povodni mož? Je prav, da je Urško odpeljal povodni mož? Je prevzetnost in domišljavost treba kaznovati? Osmošolka Gaja je prestopila okvire osnovnošolske interpretacije in s svojo pesmijo “izzvala” velikega slovenskega poeta.

Napisala: Gaja S., 8. a

Nobena moja zveza ni dolgo trajala,  

vsi v vasi so verjeli, da sem moške le zavajala.  

Še Prešeren sam je rekel, da so dekleta kot jaz kaznovana,  

naj te starci že enkrat uvidijo, da sem po krivem obtoževana. 

…

Kot Mr. Darcy naj prevzetna bi bila,  

vsakega moškega na poti okrog svojega prsta bi ovila. 

Če ima moški žensk sto na roki, bo znan kot igralec, 

če jaz isto igro začnem, bo na cesti za mano kričal žaljivke neznani izzivalec. 

…

Ljudje sovražijo ženske, ki se imajo rade, 

zmeraj zatrjevali so: »To grde so navade!« 

Pa tudi, če do neba sega mi ego,  

zakaj vas jaz tako hitro spravim v zadrego? 

Vas moja svoboda v telo neustavljivo gloda? 

…

Je prepovedano imeti visoko samozavest, 

so v šoli to razumeli kot eno izmed grešnih gest? 

Vsak dan lepoto potrdi mi lastno ogledalo,  

gruče moških me je že obsesivno oboževalo. 

…

Predraga soseda, življenje ni vojna, 

malo oddahni si od tiste terase, ki imenuješ jo linija bojna.  

Ni treba, da ustrezam vašim normam,  

raje osredotočite se h govora vrednim borbam.  

…

Kdo učil me je ljudi ubiti? Kdo učil me je neizmerno ljubiti? 

Kdo bi si mislil, da lahko zaradi pretirane zaželenosti,  

potisnjen si v izolirano sobo odtujenosti. 

Skromnost nikoli bila ni vrlina moja, 

a zaradi predsodkov postala je težava tvoja. 

… 

Moje telo ni tvoja lastnina, 

ni moja dolžnost te omamiti kot razna vina.  

Moje telo ni politično igrišče, 

niti vašega nekontroliranega poželenja središče.  

Imam svoj glas, ne boš me utišal, 

ne pustim, da dušo mojo boš ponižal. 

…

Nisem posest tega morbidnega mesta, 

da bi se po meni brezbrižno roke sprehajale.  

Naj zavede vas ne moja prelepa cesta, 

vaše neumnosti mojih načel ne bodo zavajale.  

…

Moja koža ne bo z vašimi pogledi staromodnimi zamazana,  

z vsem sovraštvom, ki ga premorete iznakažena.  

S pogledi obsojajočimi se ne bom obremenjevala, 

nimam razloga, da bi se sramovala.  

…

Kaj ne prenese besedice NE tvoj moški ponos,  

nisem del moža, s katerim imam odnos.  

Ljubezen me ne naredi cele, 

sem samostojna kot ostale punce, ki so živele. 

…

Obleka ne naredi človeka,  

ne glede na to, kar nosim, dolžen si mi spoštovanja,  

odrasti in opusti otročja omadeževanja. 

…

Zame nevidni so vaši standardi lepote,  

nimajo smisla, niso odvisni od moje vrednote.  

Za svoj obstoj se nimam namena opravičevati,  

sebe mislim v vsej svoji svetlobi poveličevati.  

…

V svoji koži se prijetno počutim,  

to ni ravno glasba vašim ušesom, slutim. 

Iščete ženske, ki so se pripravljene podrediti, 

z veseljem vam sporočam, da morate z moje poti rano skreniti.  

…

Moja samovšečnost pripeljala me bo v večnost. 

Oprostite, a moram se odpraviti,  

saj veste, kaj so nam vedno želeli praviti — 

noč ima svojo moč.  

Napisala: Mojca M., 9. b

Lucija je bila vedno ljubiteljica mačk in imela je to srečo, da nihče v družini ni imel alergije na mačke, saj je tako lahko imela eno in z veseljem skrbela zanjo. 

Bilo pa je tako, da je bila nekega poznega popoldneva Muca zelo nemirna, zato jo je Lucija spustila iz hiše, ker je slutila, da si želi iti na bližnje polje in loviti miši. Lucija je pravilno uganila želje svoje mucke, jo spustila ven in tako v miru končala esej za biologijo. Muca pa se je res odpravila na blatno polje in iskala miške. A ker je čez čas ugotovila, da v tem delu dneva ne bo uspešna, se je odločila, da bi ji bolj prijalo spati notri na toplem. Vrnila se je ravno pravi čas, ko se je Lucijin brat vrnil s treninga in jo je spustil v hišo.  

Ko je Lucija zaslišala brata, mu je zaklicala, naj si gre oprat lase, ker je ravno dokončala esej. Brat pa je bil lačen, zato se je odpravil v kuhinjo in ni opazil, da se je Muca odtihotapila po stopnicah. Ko je prišla v Lucijino sobo, je na okenski polici zagledala siničko. Skočila je na pisalno mizo in poizkušala priti do nje. Sprehajala se je po mizi in se ni ozirala na papirje, ki so ležali na njej. Ko je sinička odletela, je skočila na posteljo, se zvila v klopčič in si privoščila spanec.  

Medtem je domov prišla Lucijina mami, in ko je zagledala blatne tačke po stopnicah in povsod, kjer je Muca hodila, se je odpravila v Lucijino sobo, da ji pove, naj počisti. V tistem trenutku je tudi Lucija prišla iz kopalnice in srečali sta se v njeni  sobi. 

Mama je opazila blatne tačke na beli posteljnini, Lucija pa na stolu pri mizi. Ko se ji je približala, je zakričala. “Kaj pa je?” jo je vprašala mami. Lucija je s prstom pokazala na svoj na roko napisan esej, poln blatnih tačk, tako da si komaj videl, kaj je napisano.  Mami se je sklonila k Muci, pogledala njene tačke in ji rekla: “Kaže, da si je tačke že umila. Ti pa najprej preobleci posteljo, prevleko daj kar v pralni stroj, potem pa esej še enkrat prepiši.”  

Tako se je Lucija lotila dela. Preden se je lotila prepisovanja, je še zaprla zvezek za geografijo. Mislila se je učiti, ker jim je učiteljica napovedala, da bo spraševala. Potem pa se je lotila prepisovanja. 

Naslednji dan je oddala esej učiteljici za biologijo in že skoraj pozabila na dogodek z umazanimi tačkami. Ko pa je vstopila v učilnico za geografijo, je bila učiteljica videti zelo razkačena. Naznanila je, da bo celo uro spraševala. Sedla je za kateder in poiskala seznam učencev: “Danes smo devetnajstega oktobra, to pomeni devetnajst minus enajst, kar je osem. Pa še minus pet, ker je to peta ura … poglejmo, kdo je tretji. Lucija Boccaccio!” 

“Oh, c’mon! Kje je mene sedaj našla?” si je mislila Lucija. Učiteljici je podala svoj zvezek in se postavila k zemljevidu. Učiteljica ji je rekla: “Italijanski priimek. No, nam boš pa povedala kaj o Italiji.” 

Začela ji je postavljati vprašanja in Lucija ji je znala odgovoriti na približno polovico. Nato pa je učiteljica odprla njen zvezek na zadnji popisani strani: “No, kaj pa je to?” Lucija je pogledala: “Ah, saj to ne more biti res, še geografija je polna umazanih tačk!” 

Nato je učiteljici povedala, kaj se ji je zgodilo. Učiteljica, ki je bila tudi ljubiteljica mačk, je začela pripovedovati o svoji mački, nato pa je Luciji dejala: “Ah, ti si vzorna učenka, če ti pa ljubljenčki nagajajo, ti pa vendarle enkrat lahko oprostimo. A se boš naučila do petka?” 

Lucija ji je navdušeno pritrdila in se vrnila v svojo klop, na poti pa je kamen, ki se ji je odvalil od srca, pristal na srcu naslednje žrtve spraševanja. 

Učiteljica: Laura R.

Napisal: Jaka M. Š., 9. b

Lani v jeseni si je stric kupil nov avto. Ker pa je bil kupljen z nameščenimi letnimi gumami, je bilo treba gume zamenjati. Blizu njegovega doma je bil avtomehanik Miha, ki si je pravil kar “avtomihankar”.

Enkrat v pozni jeseni je teta peljala avto na menjavo gum. Zjutraj okoli osme ure je prišla v delavnico. Mihi je naročila, naj avtu zamenja gume. Miha ji je povedal, da bo vse naredil. Teta ga je opozorila, naj zamenja smo gume in ničesar drugega. Nato ga je prosila za nadomestno vozilo, saj se ji je zelo mudilo na delo. Miha pa ni imel ničesar drugega kakor skiro, rolke in rolerje. Zato ji je natrosil, da ima dvokolesnik, štirikolesnik in sedemkolesnik. Teta ga je vprašala, zakaj sedemkolesnik. Miha je odgovoril, češ da bi moral biti osemkolesnik, vendar mu en kolešček manjka. Teta si je mislila, koliko koleščkov mora šele manjkati njemu. Dogovorila sta se, da avto pride iskat okoli četrte ure, sama pa bo poklicala taksi. Nato se je Miha usedel na svoj delavski stolček, spil kozarček žganja in zaspal.

Ko je odbila četrta ura, je teta prišla po avto. Ko je zagledala avtomehanika, kako spi, si je mislila, da se je nagaral. Nato ga je previdno zbudila. Miha se je prestrašil, pogledal na uro, in ko je zagledal, da urni kazalec kaže četrto, se je prestrašil, kaj naj naredi. Zato je začel: »Zamenjali smo platišča, potem smo zamenjali še olje, pa očistili smo ”ašempeher”, pa vse smo na roke zamenjali«. Teta je bila čisto iz sebe: »Kakšen ”ašempeher”?« Miha ji je razložil, da je to pepelnik. Nato ji je še povedal, da je mora avto ostati pri njem, saj je iz avta vzel baterijo in novo naročil iz Kitajske. K sreči je imel za dokaz poleg sebe novo Teslovo baterijo, ki jo je naročil za nekoga drugega.

Teta je bila zgrožena, a na srečo ji mehanik prvega popravila ni zaračunal. Tako se je tete rešil in preložil prevzem vozila na naslednji dan.

Učiteljica: Laura R.

Besedilo je nastalo pri slovenščini, in sicer so učenci spoznavali razlike med objektivnim in subjektivnim besedilom. Tinkara je napisala primer slednjega in nas pri tem spomnila, kako pomembne so družinske vezi.

Napisala in fotografirala: Tinkara Š., 8. a

Moja mlajša sestrica Maša bo kmalu dopolnila 10 let, česar se že zelo veseli. Maša je zelo majhna za svoja leta, zaradi česar številni ljudje mislijo, da sta z najino najmlajšo sestrico dvojčici, kar jo zelo jezi.

Trenira orodno gimnastiko, za kar sem jo navdušila jaz. Ker pa je majhna, kar je pri tem športu dobrodošlo, ji gre zelo dobro, najbolj zabavno pa jo je gledati na parterju, kako uživa v koreografiji, ki jo trenerka prilagodi samo zanjo.

Maša je, tako kot tudi ostali družinski člani, navdušena športnica. Šport imamo namreč v krvi, z njim so začeli že najini stari starši. Dedi kljub letom še sedaj trenira košarko in tenis, babi je bila učiteljica telovadbe, nono je bil dober cestni kolesar, nona pa je tekla na dolge proge.

Maša je v prostem času najraje v  družbi širše družine, ko se lahko podi za sestrično, bratranci pa ji pomagajo splezati na drevo, kjer potem pleza kot veverička.

Kot večina otrok ima tudi ona zelo rada počitnice, zaupala pa mi je, da se najbolj veseli zimskih počitnic, ko gremo smučat in se lahko podi po klančinah. Seveda pa so ji najbolj všeč strme proge, po navadi pa gre proti koncu proge, ne glede na naklon, kar smuk.

Rada jo imam in zelo rada obujam najine skupne spomine, ki so vedno polni nasmehov in ljubezni, včasih pa kateri steče tudi kakšna solzica, ki si jo ena drugi obriševa in z dvignjeno glavo odkorakava novim dogodivščinam na proti.

V 9. razredu so učenci spoznali Župančičevo pesem Žebljarska, ki govori o neizprosnem, trdem in monotonem delu žebljarjev. Učenci so se kaj hitro, malo za šalo, malo pa tudi zares, poistovetili z izmučenimi žebljarji. In kako mučno, enolično in naporno je šolsko delo? To vesta Petra in Dalila.

Likovni prispevek: Kaja G., 8. b                                     

Napisala in recitirala: Petra Ž., 9. b

Od sedmih do treh,

od sedmih do treh,

vse, kar imamo, so knjige v očeh.

Sedem, osem, dvanajst, deset,

vsi ti učenci sedijo v klopeh.

Od sedmih do treh,

od sedmih do treh

sedim pri pouku,

ocenjen sem spet?

Od sedmih do treh,

od štirih do šeste

sedimo, sedimo in gledamo zvezde.

Trinajst, dvanajst, sedem, deset,

vsi ti učenci še zmeraj v klopeh.

Naloga, naloga

in še teh deset.

Ura že tri,

ponovimo zdaj spet!

Kava, kava,

zdaj budni smo vsi,

čeprav nekateri rajš’ ne bi b’li.

KEM, MAT, FIZ, ZGO,

o, ko’k med vikendom n’m bo lepo.

Od sedmih do treh,

od sedmih do treh,

zbudim se, pogledam in v šoli sem spet?!

Od sedmih do treh,

od sedmih do treh,

knjigo odprem, se v poglavje zazrem.

Vsi ti podatki, čudni vsi stavki.

Ocene! Ocene!

Slabe nobene!

Točke, točke, ena, dva, tri,

če jih ne zberem,

»popravc« mi grozi.

Kava, kava,

rešitelj moj spet,

moj drugi prijatelj

svetovni je splet.

Od sedmih do treh,

od sedmih do treh,

zbori, zmage, tekmovanja in spet!

Vsi ti podatki še zmeraj v očeh.

Sedem, osem, dvanajst, deset,

sedijo še zmeraj v samotnih klopeh.

Vse se vrti, zaspani smo mi,

še mesec pa pol, bomo svobodni vsi!

Dan, dva, tri,

teden se vleče, k’r nikamor ne gre!

Sedimo v šoli,

spet ocenjeni vsi,

rešitve za šolo nobene žal ni.

Pričakovanja, pričakovanja,

potrebna za nas, vsa so ta znanja.

Vpisi, vpisi,

č’s že beži,

vsi smo pod stresom, pa rajš’ ne bi b’li.

Spet je nov dan,

zbudim se že spet,

od sedmih do treh,

od sedmih do treh,

še enkrat bo treba šolo prež’vet’.

____________________________________________________________________________________________________

Napisala: Dalila F., 9. a

Od osem do ena,

od osem do ena

je učencev faca zamorjena.

V šolo morajo hoditi,

a raje doma bi bili z deko pokriti.

Odmor je kratek,

sošolci so nadležni,

le zakaj, le zakaj

tega moramo biti deležni?

Od osme do ene,

od osme do ene

so njihove glave nejevolje polne,

čeprav trudijo se delati

in z ocenami uspeti.

Kljub vsemu učenci so hvaležni,

za svojo edukacijo, streho nad glavo in hrano,

saj se zavedajo,

da nekateri tega privilegija nimajo.

.

Napisala: Ela Nora B., 6. b 

VOLK

Kaj je strašno

in ima zobe?

Kaj te gleda

in nato poje?

Je to lisica?

Ne!

Kaj pa mušica?

Tudi ne!

Kaj to je?

To je volk,

he, he, he.

PRIJATELJICI

Neka punčka mi je rekla:

“Joj, kako lepe imaš oči.”

Jaz pa sem ji odgovorila:

“Hvala, tudi ti.”

Nato prikupiti se mi je želela,

čez nekaj časa sem jo le sprejela.

Potem vsak dan skupaj sva tičali:

v šoli, popoldne in zvečer,

za naju nikoli ni bil mir.

Ko najboljši prijateljici sva postali,

si nobenih zapestnic nisva več dajali,

saj nisva bili več mali.

Vseeno pa sva si obljubili,

da skrivnosti z nikomer drugim

ne bova delili.

Učiteljica: Laura R.

Sedmošolci so v času pouka na daljavo brali Vorančevo besedilo Potolčeni kramoh, ki govori o krivici in obžalovanju … Sara in Pia sta poustvarili njegovo delo in napisali pripoved iz lastnih izkušenj.

Napisala: Sara J. M., 7. a

Pripovedovala bom o dogodku, ko sem se skregala s svojim bratcem Rubenom. Dogodka se še zdaj dobro spomnim.

Še danes se počutim slabo, ker sem se tako odzvala. Naučila sem se, da moram dvakrat premisliti, preden naslednjič rečem kaj takega.

Napisala: Pia Kristina M., 7. b

Pred časom sem bila skupaj s sestrično Piko in njenim mlajšim bratcem Timom pri babici na počitnicah. K babici grem zelo rada, saj živi v majhni vasi, kjer se vsi poznajo in so vsi zelo prijazni. Z babico vedno počneva zabavne stvari: kuhava, pečeva, gledava televizijo, včasih greva kupovat obleke, hodiva pozno spat … Če pa nas je pri babici več vnukov hkrati, pa so počitnice še bolj zabavne.

Tako je bilo tudi tokrat. Zabavali smo se, enkrat smo se šli kopat, šli smo na obisk k sorodnikom, pa tudi na izlet … in tako so nam dnevi hitro minevali. S sestrično Piko, ki je tri leta mlajša od mene, se še kar dobro razumeva, včasih pa se tudi skregava. Tako je bilo tudi tistega dne. Tima, mojega pet let mlajšega bratranca, ki je zelo žgečkljiv, sem žgečkala. Zdelo se je, da je bila Pika ljubosumna, ker se samo midva zabavava, zato me je začela ščipati. Prosila sem jo, naj neha, pa ni. Čez nekaj časa mi je bilo dovolj in sem močno zakričala nanjo. Pika se je začela jokati in babica je prišla do nje in jo začela tolažiti, čeprav je bilo očitno, da je prepir začela Pika in da me ona draži in ščipa. Bila sem zelo jezna na babico in ji v trenutku jeze rekla, da ima sestrično raje od mene, in stekla stran. Babica se je zelo užalostila in videla sem, da ji je težko.

To dejanje sem kasneje, ko sem o vsem razmislila, obžalovala, saj vem, da naju ima babica obe enako rada.