Tokrat v Šolski zgagi objavljamo tri besedila, ki so bila nagrajena na šolskem natečaju Jaz in moj ljubljenček.

Avtorica: Kaja B., 5. a

(Mentorica: Sandra Kete)

Ime mu je Alton. Je družinski pes, pasme aljaški malamut. Rojstni dan ima osmega junija in star je toliko kot jaz, torej deset let.

Ima srednje dolgo dlako, ki je obarvana v vseh odtenkih sive, pomešana z belo. Njegove oči so toplo rjave barve, podolgovate oblike, njegov pogled je zelo prijazen. Ker je Alton visok in zelo kosmat pes, živi zunaj v pesjaku in se največkrat prosto sprehaja okoli hiše, saj je okoli hiše postavljena visoka in trdna ograja. Poleg tega je aljaški alamut pasma, ki je navajena življenja zunaj, kjer je zelo mrzlo, torej na Aljaski. Zelo rad je brikete z ribami, še rajši pa ima priboljške. Ker ima kar petinpetdeset kilogramov, je njegov tek izredno velik.

Ker sva istih let, sva skupaj preživela že ogromno časa. Zelo rad je v družbi z nami, še rajši pa hodi na sprehode. Na sprehod gre vsak dan dvakrat. Zjutraj ga na sprehod pelje babica, popoldan pa na sprehodu uživa s stricem ali očijem. Včasih se jima pridružim tudi jaz. Pogosto obiščemo bližnja polja in travnike ali pa zaidemo v Šmartinski park.

Alton je zelo ljubezniv in igriv pes, obožuje, ko ga nekdo boža. Vsak dan znova me je zelo  vesel, še posebej, ko pridem iz šole, saj ve, da bo dobil kup priboljškov.

Aljaški malamuti lahko živijo petnajst let, tako upam, da me bo še nekaj časa veselo čakal, ko pridem iz šole.

***

Avtorica: Sara Š., 9. a

Mentorica: Jana Janša

Doma imam psičko Zlato. Stara je osem let. Pri nas je že štiri leta, pred tem je pa s prejšnjo lastnico živela v Kopru. Kljub temu da je živel ob morju, se nerada kopa ali plava po jezerih ali morju. Je zelo lepa in umirjena. Ima svetlo dlako, le konica repa je temnejša. Smrček in dlake okoli so temno rjave. Ima zeleno-črno ovratnico in obesek z zvončkom. Rada ima jetrca, kuhana jajca in meso, ki ji ga mi pripravimo. Zjutraj dobi konzervo, zvečer pa brikete. Zelo rada hodi tudi na sprehode. Ko smo šli na Rašico je neprestano tekala naokoli in se valjala po tleh. Je zelo ubogljiva. Vedno ko jo pokličemo, pride. Zna tudi nekaj trikov, kot so sedi, tačka in lezi. Čeprav rada teče na okoli, nima veliko energije. Parkrat steče za žogo, potem pa se uleže na tla in se noče več igrati. Vedno pa se rada čoha. Velikokrat je šla do osebe, i je nikoli prej ni videla, in jo dregnila s smrčkom, češ naj jo poboža. Zelo ima rada ljudi. Zaradi nje več hodim v park.

Menim, da imajo hišni ljubljenčki velik pomen v našem življenju. Ljudje se zdaj manj družijo med sabo kot so se včasih, zato ti pes, ko si osamljen, lahko zelo pomaga. Ne vem, če so vsi psi taki, a naša Zlata je postala malo razvajena. Je le drage, kvalitetne konzerve brez glutena.

To je lahko dobro, saj vemo, kaj žival je, zato je maj možnosti, da se s čim zastrupi.

Zlata je čudovita psička in sem vesela, da jo imamo doma.                                                                                         

***

Avtorica: Sofija P., 6. a

Mentorica: Jana Janša

Veliko ljudi ima doma hišnega ljubljenčka. Večina ima pse ali mačke. Nekateri jih imajo zato, ker se ob živalih dobro počutijo, nekateri pa, ker se jim to zdi popularno. Taki za ljubljenčka ne skrbijo tako ljubeznivo.

Pri nas se je začelo tako, da sem si jaz zelo zelo želela domačo žival. Katerokoli. Prepričevala sem očka, saj se mami s tem ni želela ukvarjati. Nato mi je dovolil domačo žival, a sem morala podpisati pogodbo. V njej je bilo zapisano, da bom za žival skrbela, jo hranila in podobne reči. In res, dobila sem ribice! Zanje smo se odločili zato, ker pred tem še nismo imeli nobene živali. Za ribice je res lahko skrbeti. Dvakrat na mesec jim zamenjaš vodo, nahraniš jih zjutraj in zvečer. Ko smo jih dobili, smo imeli pri uvajanju kar veliko dela. Vsak dan smo morali v akvarij kapniti različne tekočine. Vmes smo kupili še nekaj drugih vrst rib.

Ko smo se nekoč odpravili v trgovino z ljubljenčki, si je moj bratec za v akvarij zaželel gusarsko ladjo. Ko si jo je ogledoval, mu je padla na tla in se zlomila. Morali smo jo kupiti. Doma smo jo zlepili s posebnim lepilom in jo dali v akvarij.

Ribice smo dobili leta 2019, poginile pa so med letošnjimi počitnicami. Torej smo jih imeli skoraj pet let, čeprav naj bila njihova življenjska doba od enega do dveh let. Akvarij z ribicami je bil vedno v moji sobi.

Zdaj ko jih nimamo več, si zelo želim imeti psa. Starši mi tega ne dovolijo zaradi treh glavnih razlogov. Prvič zato, ker živimo v bloku. Drugič zato, ker zanj nimam dovolj prostega časa. In tretjič, ker predvidevajo, da bodo na koncu zanj skrbeli oni, jaz pa ga bom samo božala in se z njim igrala.

Psa za zdaj še ne bom imela, ko pa se bom preselila v svoj dom, si bom omislila kar tri pse. Mimogrede – kar 33 % ljudi na svetu ima doma registriranega hišnega ljubljenčka … zato ga bom, ko odrastem, imela tudi jaz.

Pripravila: Urška Macura

Otroci imajo radi živali, nekateri so vanje naravnost zaljubljeni. Skoraj vsak si želi imeti hišnega ljubljenčka. V tednu otroka smo se poigravali z mislijo, kaj bi bilo, če bi vsak živel v hiši in bi domov prinesel mucka, zajčka, papagaja, ribico, psička, kameleona in tudi kačo. Kaj bi rekla mamica in očka?

LARA: “Če bi domov prinesla psičko, bi bila mamica vesela. Dovolila bi, da stanuje pri nas, saj imamo hišo. Dala bi ji ime Mimi. Z mamico bi šli v trgovino kupit pasjo hrano, posteljo, krtačo in druge stvari. Z Mimi bi hodila na sprehode, jo hranila in ji menjala vodo, jo krtačila, božala. Ko bi sedela na kavču, bi se Mimi stisnila k meni v naročje in bi se crkljali.”

MIHA: “Rad bi imel kameleona. Ne vem, kaj bi rekla mamica. Zanj bi imel terarij, ki bi stal v moji sobi. Hranil bi ga s črvi, termiti. Kameleona bi si dal na roko.«

JAKOB: “Želim si kačo. To je eksotična žival. Imel bi jo v terariju. Poleti sem spoznal kače, kuščarje, kameleone, ščurke …, ko smo bili s skupino plezanja na obisku v živalskem vrtu. Starša bi bila presenečena.«

LEONARD: “Želim si nemškega ali švicarskega ovčarja. Pripeljal bi ga domov. Pes je moja najljubša žival. Z njim bi se igral, ga vozil na sprehode, ga krtačil, kopal, mu čistil ušesa, nohte in ga peljal k veterinarju. Potipal bi mu smrček. Če bi imel vlažen smrček, potem je zdrav. Ime bi mu dal Snegec, ker bi bil bel. To bi bilo super. Mami in očka pravita, da s sestrico še nisva dovolj odgovorna za psa. Žal nimamo hiše.«

HANA: »Jaz imam doma kužka Missyja in zajčka Smokeyja. Zato sem zelo vesela. Včasih Missy sprehajam jaz, včasih sestrica. Ko sem na kavču, jo dam na noge in jo žgečkam. Očka pa jo krtači. Missy ima okroglo rdečo posteljo in je brikete. Zajček pa ima kletko, hranim ga s senom, korenjem, zeljem in jabolki.«

DALIJA: “Domov bi pripeljala haskija, punčko Lili. Bila bi svetlo rjave in bele barve. Če bi imeli hišo, bi bila starša mojega psa zelo vesela in bi takoj kupili še druge živali. Imela bi okroglo posteljo, črne barve z belimi odtisi tačk.«

IAN: »Jaz imam psičko Kali. S tatijem jo sprehajava in jo imava na povodcu. Ona lahko leži na na odeji na kavču. Pridruži se ji še mucka Pika. Nato božam obe. To je zelo lepo.”

V tednu otroka smo v 1. b razmišljali, ZAKAJ JE BOLJE BITI OTROK KOT ODRASEL.

Pripravila: Klavdija Rudolf

Takole so rekli otroci:

Ker nam ni treba hoditi v službo.

Ker otrokom ni treba pospravljati.

Ker nam ni treba delati težkih stvari.

Ker smo otroci mladi in lahko delamo karkoli.

Ker nam ni treba zgodaj vstajati.

Ker nismo utrujeni.

Ker otroci hodimo v šolo samo podnevi, straši delajo tudi, ko je tema.

Blagor nam otrokom, ker nam ni treba hoditi po opravkih.

Ker nam ni treba kuhati

Ker nam ni treba voziti avta.

Zakaj pa je bolje biti odrasel?

Pripravila: Urška Macura

V 1. a so prišle počitnice in vprašale učence, kam bodo odšli.

Veseli so pripovedovali in se smejali:

• Šli bomo k babici in dedku, jedli bomo sladke češnje,
• na morje se kopat, z masko gledat morsko dno in školjke, se špricat in sončit,
• lovil bom ribe,
• imela bom praznovanje rojstnega dne, prišli bodo prijatelji in se bomo zabavali,

• skakali bomo s supa in veslali,
• šli bomo na bazen, plavali, se tunkali in igrali z žogami,

• kolesarila bom z mamico in bratcem,
• z družino bomo šli v kino,   
• pojedli bomo veliko sladoleda,
• veselim se sladkega sadja in sadnih kup s smetano,
• v gozd bomo šli nabirat borovnice,

• veliko bomo rolali in vozili skiro,
• z mamico bomo pekli in jedli vaflje, palačinke, pico,
• opazovala bom metulje na travniku,
• šli bomo v »šoping« po nove natikače,
• božala bom zajčke pri babici,
• jezdila bom konja,
• pojedel bom veliko sladoleda in lubenice …

Napisala: Zarja Z., 4. a

Učiteljica: Sonja Istenič Dizdarević

Čeprav s polno hitrostjo drvimo v zaslužene poletne počitnice, moja roka kar ne more in ne more nehati pisati. Tokrat sem ustvarila zgodbo o deklici Neli.                         

Nelin uspeh   

Nekoč je živela deklica, ki je obžalovala, da je deklica. Ime ji je bilo Nela. Nela nikoli ni pazila na svoj videz, domov je vedno prišla umazana in vsa blatna, zato je bila velikokrat kregana.

Nela ni marala šole. Res ne. Dokler v 5. razredu ni vzljubila matematike. Matematika ji je postala všeč, ko je prebrala avtobiografijo Alberta Einsteina. Hotela je izumljati tako kot on. Celo privarčevala je 20 €, da si je lahko kupila mehanizem zvonika, visokega skoraj 2 metra! Sestavljala ga je ves mesec! V 9. razredu se je prijavila na Natečaj za mlade znanstvenike, na katerem je osvojila 1. nagrado – karte za ogled najboljše tehnične razstave  v Minbnu, ki si jo je že od nekdaj želela ogledati. Ko se je začela srednja šola, se je Nela hotela vpisati na inženirsko šolo, toda Nelini starši so hoteli, da postane  zdravnica, zato se je Nela odločila, da bo pobegnila k prijateljici Jani. Nela je pri Jani živela tri dni, nato pa se je s pomočjo programiranja in ponarejanja podatkov vpisala na inženirsko srednjo šolo. Šolo je končala z odliko in postala priznana izumiteljica in znanstvenica. Kasneje je kandidirala tudi za predsednico države in zmagala! Po štirih letih opravljanja državnih dolžnosti je prejela Nobelovo nagrado za uspešno opravljanje državnih dolžnosti. Kasneje je izumila leteče hibridne avtomobile. Po njej so poimenovali hibridno čebelo.

Ko se je iz mesta preselila na mirno podeželje, je začela tudi več kuhati in vrtnariti. V vasi seveda ni bilo vse mirno.  Vsako leto se je namreč vaščan lahko prijavil na tekmovanje za najlepši vrt. Tudi Nela se je prijavila in vsakič je zmagala zaradi prelepih vrtnic. V vasi so jo sosedje začeli klicati Mrs. Rose, v prevodu gospa Vrtnica, a vseeno je še vedno izumljala. Kupila si je psa in dve mački, hrčka, zlato ribico, kameleona, miško in kačo. Rada je imela živali. Ko je dovolj zaslužila, si je kupila kmetijo, na kateri je bilo dovolj prostora za vse živali, tudi za krave, kokoši in pujske. Na roke je zorala staro njivo in populila plevel. Posadila je krompir, ki je vsako leto obrodil tako lepo, da so vsi sosedje samo z odprtimi usti in nevednimi očmi gledali proti Nelini hiši. Nihče pa ni vedel, da ima Nela dober krompir zaradi njenega odkritja o rastlinah, ki ga ni hotela deliti. Ugotovila je, da rastline bolje in hitreje rastejo, če se pogovarjaš z njimi.

Vsako poletje je odpotovala v tujino. Lansko leto je odpotovala v New York. Spoznavala je nove prijatelje. Pri štiridesetih letih so ji ponudili službo v New Yorku, ki jo je z veseljem sprejela. Tam je odkrila pomemben zgodovinski podatek, ki ga je delila s sodelavcem Joshem. Ta pa jo je izigral in pobral vse zasluge. To je Nelo tako razjezilo in prizadelo, da je dala odpoved. Nela se je preselila nazaj v staro hišo, kjer še zdaj izumlja, razmišlja, vrtnari, kuha in se igra z domačimi živalicami. Meče jim frizbi, jih čoha, najraje pa jih vozi na sprehode.

Ali na kratko – živi v miru, sreči in brez ovir. Ko pa ji je na poti kakšen izziv ali trd oreh, ga stre.

Pripravila: Sonja Istenič Dizdarević

Napisala: Zarja, 4. a

Nekoč pred davnimi časi sta živela Leonard in Lovro. Nekega sivega dne sta šla na sprehod po vasi. Ustavila sta se pod velikim močnim drevesom in zaspala. Sanjala sta čudne sanje. Bile so malo lepe in malo strašne. Ko sta se zbudila, sta bila v čudežni deželi. Tam sta videla vse lepe in zanimive stvari.

Sprejeli so ju lepo in toplo, kot se za domačine spodobi. Dobila sta hotelsko sobo, liziki in denar. Z denarjem sta si kupila dve kolesi in z njima odšla na izlet. Vozila sta se in vozila, ko sta kar naenkrat zaslišala alarm. Pred sabo sta zagledala v črno oblečenega moškega, ki je ravnokar tekel po stopnicah iz banke. V rokah je držal polno vrečo denarja. Pognala sta kolesi in šla za njim. Lovili so se po celi Čudežni deželi. Malo sem, malo tja. Malo levo, malo desno, malo naprej, pa še malo nazaj.

Kar naenkrat se je ropar ustavil. Prekucnil se je s kolesa in vreča mu je zdrsnila iz rok. Ko sta tudi Leonard in Lovro bolje pogledala, sta zagledala nindže. Pobrala sta vrečo in jo izročila policiji. Policija pa je roparja in vrečo odpeljala na varno. Od takrat naprej so nindže in Leonard ter Lovro najboljši prijatelji.

Nekega dne so se odločili, da gredo v Malo deželo. Hodili so tri dni in tri noči, ko so končno prišli do stare kmetije. Ulegli so se na slamo in zaspali. Sredi noči je na podstrešju nekaj za škrebljalo: »Škrab, škrab, škrab.«  Vsi so se zbudili in odšli do lastnika, ki jim je dal ključe za podstrešje. Vrata so zaškripala in se odprla. Na podstrešju so zagledali miš. Majhno sivo miš. Oddahnili so si in se odpravili nazaj spat. Zjutraj ob zori so nadaljevali pot do Male dežele. Okoli opoldneva so prispeli v Malo deželo. Toda Mala dežela je bila povsem razdejana.

»Ali je Mala dežela vedno tako razdejana?« je vprašal Leonard. »NE!« so odvrnile nindže. Odšli so do najmanjše hiše v Mali deželi in potrkali: »Tok, tok, tok.« Vrata so se odprla in na pragu je stala majhna deklica z imenom Anica. Povabila jih je, naj vstopijo. Pripravila jim je postelje in skuhala večerjo. Potem je sledil čas za pogovor. Pogovarjali so se in pogovarjali, dokler ura ni odbila enajst ponoči. Potem so šli spat. Spali so dobro, kot še nikoli. Zjutraj pa so se nindže od Leonarda in Lovra poslovile. “Vrnemo se čez en teden,« so rekle nindže. Toda nindže niso prišle, zato sta se Leonard in Lovro peš odpravila domov. Na pol poti ju je ujel dež. V bližini sta zagledala trgovino. Vstopila sta in kupila dva dežnika in kruh. Pot sta nadaljevala skozi temen gozd. Na jasi sta se ustavila in si zgradila bivak. Zjutraj sta se odpravila naprej. Dopoldne sta le prišla do hotela, v katerem sta bivala ob prihodu. Ulegla sta se na kavč in prižgala televizijo. Čez nekaj časa sta se odločila, da je čas, da gresta na plažo. Poiskala sta vrečo in vanjo dala kopalke, brisači, sončna očala in malico. Nato sta se odpravila na plažo. Tam sta srečala ogromno ljudi med njimi tudi nindže, ampak jih nista prepoznala, ker niso imele preobleke. Kaj pa nindže? Mislite, da so ju prepoznale? Seveda so ju pozdravile: »Živjo, Leonard in Lovro.« Leonard jih je grdo pogledal in rekel: »Zakaj niste prišli čez en teden, kot ste obljubile?« Nindže so odgovorile: »Oprostita, ampak ravno takrat je ropar iz banke ukradel ogromno količino denarja. »Opravičilo sprejeto,« sta odgovorila Leonard in Lovro hkrati. Vsi so se zasmejali. »GREMO V VODO!« je zakričal Lovro in vsi so se zapodili v morje. Po uri plavanja so pojedli malico in odšli v hotel. Tam so se zleknili na zofo in zaspali. Ko so se zbudili, je snežilo.  Odklenili so vrata, se oblekli in se zapodili ven. Zunaj so se kepali, delali angele v snegu, delali snežake in se sankali.

Zvečer so se premočeni in premraženi vrnili v hotel in zaspali. Ko sta se Leonard in Lovro zbudila, sta bila pod istim drevesom, kot sta zaspala.

Neverjetno, kakšno moč imajo sanje.

Pripravila: Sonja Istenič Dizdarević

Pisateljica Polonca Kovač nam je s svojo zgodbo Vezalkine sanje razvnela domišljijo. Vživeli smo se v prelepo rumeno vezalko in rožnatega deževnika in nastajati so začele zanimive zgodbice in pesmi.

Sem prelepa rumena vezalka.

Nekega dne sem se v sanjah znašla na vrtu. Srečala sem prelepega rožnatega deževnika po imenu Jaka.

Bil mi je zelo všeč. Ko sem povedala, kdo sem, mi je z velikim veseljem razkazal cel vrt. Nato me je povabil na romantično večerjo. Po večerji mi je pokazal nočno nebo, na katerem je bilo polno svetlih zvezd.

Rekla sem mu: “Česa takšnega še nikoli v življenju nisem videla.” Potem me je Jaka vprašal:” Ali bi nocoj prespala pri meni? Imam 2 postelji.” Odgovorila sem mu: “Ja”. Naslednji dan sem mu pa jaz razkazala hišo. Rekel je: “Hiša je zelo lepa.” Najprej sem mu razkazala sobo, nato vežo, potem pa še kuhinjo in vrt. Vprašala sem ga: “Ali bi tudi ti prespal pri meni?” Rekel mi je: “Ja.”

Naslednji dan sva šla vsak svojo pot. Jaka je šel na vrt, jaz pa nazaj na čevlje. Nato jih je Peter obul in šel z njimi na vrt. Z Jako sva se spet srečala. Najinega srečanja očitno še ni bilo konec.

Kaja, 4. a

***

Prišla je vezalka in ju pozdravila.

Rada bi šla z vama,

a ne vem,

kam gresta,

mi lahko povesta?

Žal ne moreš iti z nama,

ker ne greva sama,

hrošč gre z nama.

Mi gremo v kino

in tam se bomo imeli fino.

Nik, Oskar in Oskar Maj, 4. a

***

Jaz sem rožnat deževnik. Nekega dne sem na vrtu srečal vezalko.       

Ta vezalka je bila rumene barve s čedno frizuro. Priplazil sem se do nje in jo vprašal, kako ji je ime. 

Odgovorila mi je: »Rezančka.« Nato sem ji povedal, da mi je ime Friderik in jo naslednji dan povabil na večerjo. Naslednji dan sva se dobila pri restavraciji Mini. Vstopila sva in naročila nekaj rezancev. 

Ko sva se najedla, je Rezančka dobila idejo, da greva opazovat zvezde. Odšla sva na veliko polje in se ulegla na travo z očmi uprtimi proti zvezdam. Zaželela sva si, da bi za vedno ostala najboljša prijatelja. 

Asja, 4. a

***

Nekega dne sta se srečala deževnik in prelepa skuštrana vezalka. Ko je deževnik videl vezalko, ji je rekel, da jo ljubi. A ko je vezalka to slišala, se ni razjezila, ampak se je samo nasmehnila. Rekla mu je, da bi bila raje samo njegova prijateljica. Deževnik se je strinjal in jo povabil v kino. Gledala sta film Vojna morskih konjičkov. Po ogledu filma sta se odpravila v Gozdolenc.

Tam sta jedla rastlinske sendviče. Ko sta se najedla, jo je deževnik vprašal, kaj počne v svojem domačem kraju. Vezalka je povedala, da je trdno privezana na čevljih, da čevlji ne padejo z nog. Deževniku se je to zdelo strašnjo, zato se je ponudil, da jo zamenja v čevljih, ona pa naj si na vrtu malo odpočije. A ko je vezalka to slišala, je zavpila: “Ne polomil se boš! Naj grem jaz, ker sem narejena za tako delo!«

Deževnik se z njo ni strinjal, saj ni želel izgubiti tako dobre prijateljice, zato se je odpravil na pot. Ko je bil zavezan v čevljih, se je nasmehnil in sam pri sebi dejal: “Biti prijatelj je nekaj najlepšega na svetu.«

Mark, 4. a

***

Ko se je vezalka dobro skuhala, jo je Peter v loncu odnesel na mizo.

Peter je rezance položil na porcelanast krožnik z zlatim robom. Ko je prijel vilico in z njo zajel rezance, je zraven prijel vezalko in jo ugriznil. Vezalka je zakričala. Peter se je začudil, kakšne trde rezance je skuhal. Čez nekaj minut je ugotovil, da je poleg rezancev skuhal še vezalko. In potem se je spomnil, da je s tal pobral rezance in da je veliko možnosti, da je zraven pobral še vezalko.

Zato jo je vrnil nazaj v čevlje.

Taja, 4. a

***

Sem pisateljica Zarja in pišem o rumeni vezalki ter rožnatem deževniku, ki sta se spoznala nekega dne na vrtu.

Rožnati deževnik je sedel na okenski polici in opazoval dogajanje v jedilnici. Ravno je bil čas kosila, ko se je na krožniku znašla rumena vezalka. Bila je osupla. Celotna družina se je zbrala okoli nje. Mislila je, da so se za mizo zbrali samo zaradi njene lepote in je bila še bolj ponosna. Takrat pa jo je Peter z veliko žlico zajel. Ni želela končati v Petrovem želodcu, zato je morala hitro ukrepati. Zvijala se je tako močno, da se je žlica zatresla in vezalka je padla na tla. Hitro se je odplazila iz jedilnice. Deževnik se je na polici kujal in se odplazil v svoj rov. Sam pri sebi pa si je dejal: »Pf, prav ji je! Kaj pa je tako važna!«

Zarja, 4. a