Dnevni arhiv: 8 aprila, 2020

Poklic – učiteljica športa

Poklic – učiteljica športa

Konec osnovne šole je po navadi šele začetek. Začetek iskanja poti, ki nas bodo vodile skozi življenje. In ena od pomembnejših je zagotovo poklicna potV rubriki Vodi me šolska pot … bomo skozi kratke pogovore z različnimi sogovorniki predstavljali različne poklice in tako učencem (višjih razredov) morda malo pomagali pri izbiri srednje šole. Začeli bomo kar v “domači hiši”, saj smo k sodelovanju povabili našo učiteljico, gospo Veroniko Hudobreznik, profesorico športa.

Spraševala je: Tinkara Š., 7. a

Kdaj ste se odločili, da boste postali učiteljica telovadbe?

Že v zgodnjem otroštvu sem kolebala med učiteljico glasbe in športa, a v srednji šoli je padla kocka.

Kdo vas je za to navdušil?

Navdušila me je profesorica v srednji šoli s svojim odnosom in prikazanim delom.

Kdaj obžalujete, da ste se odločili za ta poklic?

Še nikoli do sedaj. Hvaležna sem za vsako minuto, ki jo lahko preživim kot učiteljica športa.

Kaj se vam zdi pri vašem delu najtežje?

Najtežje mi je v tistih trenutkih, ko ne najdem stika z učenci oziroma se mi zdi, da nisem pravilno odreagirala.

Kakšen je bil študij?

Zanimiv, uspešen in zelo delaven.

S katerim športom ste imeli na fakulteti največ težav?

Z gimnastiko, hahaha!!! A sedaj zelo rada posredujem to vsebino.

Kaj bi sporočili učencem, ki se odločajo o vpisu na srednjo šolo?

Izberite šolo, v katero boste radi in z veseljem zahajali.

 

Eline pesmi

Eline pesmi

Napisala: Ela Nora B., 6. b 

VOLK

Kaj je strašno

in ima zobe?

 

Kaj te gleda

in nato poje?

 

Je to lisica?

Ne!

Kaj pa mušica?

Tudi ne!

Kaj to je?

 

To je volk,

he, he, he.

 

PRIJATELJICI

Neka punčka mi je rekla:

“Joj, kako lepe imaš oči.”

Jaz pa sem ji odgovorila:

“Hvala, tudi ti.”

 

Nato prikupiti se mi je želela,

čez nekaj časa sem jo le sprejela.

Potem vsak dan skupaj sva tičali:

v šoli, popoldne in zvečer,

za naju nikoli ni bil mir.

 

Ko najboljši prijateljici sva postali,

si nobenih zapestnic nisva več dajali,

saj nisva bili več mali.

Vseeno pa sva si obljubili,

da skrivnosti z nikomer drugim

ne bova delili.

 

Učiteljica: Laura R.

Bilo mi je žal …

Bilo mi je žal …

Sedmošolci so v času pouka na daljavo brali Vorančevo besedilo Potolčeni kramoh, ki govori o krivici in obžalovanju … Sara in Pia sta poustvarili njegovo delo in napisali pripoved iz lastnih izkušenj.

Napisala: Sara J. M., 7. a

Pripovedovala bom o dogodku, ko sem se skregala s svojim bratcem Rubenom. Dogodka se še zdaj dobro spomnim.

Moj mlajši bratec Ruben je imel takrat 7 let. Zelo rad kuha, zato se je odločil, da nam bo skuhal večerjo. S pomočjo mami je naredil lazanjo ter jo dal peči v pečico. Medtem ko se je pekla, se je šel igrat v mojo sobo. Temu takrat nisem posvečala veliko pozornosti, a ko sem po dvajsetih minutah prišla v svojo sobo, sem videla, da skuša nekaj skriti pod mojo posteljo. S povzdignjenim glasom sem rekla: “Ruben, kaj delaš pod mojo posteljo!?” Nedolžno me je pogledal in mi pokazal raztrgano sliko, ki jo je držal v rokah. Sliko sem mu vzela in ugotovila, da je to moja slika, ki sem jo narisala dedku, preden je umrl. Postala sem zelo žalostna in jezna, zato sem ga nagnala iz sobe. Ravno takrat je bila lazanja pečena, zato smo šli vsi skupaj k mizi. Poskusila sem jo, in ker sem bila še vedno jezna nanj, sem rekla: “To je najslabša lazanja, kar sem jih kdaj jedla. Ruben, ti nikoli ne boš znal dobro kuhati!” Pogledal me je in začel jokati. Mami se je zasmilil in mi je rekla: “Sara, kljub temu da ti je strgal sliko, mu tega ne bi smela reči, saj je bila verjetno nesreča.” Počutila sem se slabo, zato sem šla do njega in mu rekla: “Oprosti, Ruben, tega nisem mislila, bila sem samo jezna, ker si strgal mojo sliko.” Objel me je in se tudi on opravičil meni.

Še danes se počutim slabo, ker sem se tako odzvala. Naučila sem se, da moram dvakrat premisliti, preden naslednjič rečem kaj takega.

 

Napisala: Pia Kristina M., 7. b

Pred časom sem bila skupaj s sestrično Piko in njenim mlajšim bratcem Timom pri babici na počitnicah. K babici grem zelo rada, saj živi v majhni vasi, kjer se vsi poznajo in so vsi zelo prijazni. Z babico vedno počneva zabavne stvari: kuhava, pečeva, gledava televizijo, včasih greva kupovat obleke, hodiva pozno spat … Če pa nas je pri babici več vnukov hkrati, pa so počitnice še bolj zabavne.

Tako je bilo tudi tokrat. Zabavali smo se, enkrat smo se šli kopat, šli smo na obisk k sorodnikom, pa tudi na izlet … in tako so nam dnevi hitro minevali. S sestrično Piko, ki je tri leta mlajša od mene, se še kar dobro razumeva, včasih pa se tudi skregava. Tako je bilo tudi tistega dne. Tima, mojega pet let mlajšega bratranca, ki je zelo žgečkljiv, sem žgečkala. Zdelo se je, da je bila Pika ljubosumna, ker se samo midva zabavava, zato me je začela ščipati. Prosila sem jo, naj neha, pa ni. Čez nekaj časa mi je bilo dovolj in sem močno zakričala nanjo. Pika se je začela jokati in babica je prišla do nje in jo začela tolažiti, čeprav je bilo očitno, da je prepir začela Pika in da me ona draži in ščipa. Bila sem zelo jezna na babico in ji v trenutku jeze rekla, da ima sestrično raje od mene, in stekla stran. Babica se je zelo užalostila in videla sem, da ji je težko.

To dejanje sem kasneje, ko sem o vsem razmislila, obžalovala, saj vem, da naju ima babica obe enako rada.

Katera računalniška igrica se ti zdi najbolj “kul”, zakaj, kako daleč “si prilezel”? Kako na igranje gledajo tvoji starši? 0

Katera računalniška igrica se ti zdi najbolj “kul”, zakaj, kako daleč “si prilezel”? Kako na igranje gledajo tvoji starši?

Pubg Mobile, ker so mi všeč vojaške igrice. Trenutno mi gre kar dobro. Mojim staršem igrice niso preveč všeč. Nekoč mi je mama ponoči zaplenila telefon.

Nedin, 6. razred

Pub G, ker se igra “online” in igraš z vsemi po svetu. Skočiš z aviona, pobereš orožje in eliminiraš nasprotnike, če pa si zelo dober, lahko igraš za denar. Trenutno sem “63. level”. Starši vedo, da igram, a me opozorijo, če je tega preveč.

Jure, 9. razred

Kiklblocts xxxx. V njej so trikotniki, če izkoplješ dovolj veliko luknjo, padeš na nebo in nazaj. V igri ni drugih igralcev in nima nivojev točk in ne shranjuje položaja. Moja mama misli, da je dobra, saj v njej ni pištol in ubijanja. Igralni čas imam omejen.

Luka, 2. razred

Kot mladostnik sem najraje igral “strelske igre” v 3D-tehniki, kot so Hexen, Heretic, Doom … ali pa strateške, npr. Age of empire, Commandos, Dune … Najbolj “kul” igrica vseh časov se mi zdi Full throttle (pustolovsko detektivska) in sem jo velikokrat preigral do konca. Sedaj pa včasih odigram kakšno strateško logično igrico, kot so sudoku, bacgammon, minolovec … Trenutno pa mi je najbolj všeč igra Nonograms Katana, reševanje gobelinov, ki sem jih do sedaj rešil okoli 50, in še kar veliko jih je, tako da ne verjamem, da bom rešil vse.

Moram poudariti, da nikoli nisem (v mojih mladostnih časih še ni bilo interneta oziroma ni bil tako razširjen) in tudi sedaj ne igram več osebnih internetnih igric, ter to, da sedaj igram igrice zgolj v prostem času, ki ga imam bolj malo, in pa za sprostitev oziroma kot trening možganov.

Moja žena ni takšen privrženec računalniških iger, ima pa zelo rada družabne namizne igre, zato me včasih “potegne iz igrice”, češ gremo se raje skupaj, s hčerko igrat kakšno družabno igro.

Damijan K., učitelj MAT in TIT

Šola doma

Šola doma

Napisala: Kaja B., 6. b

 

Šola se je zaprla

in se do nadaljnjega ne bo odprla.

Zdaj se dolgočasi in sameva

ter sama sebi pesmice prepeva.

 

Komaj čaka, da otroci pridejo nazaj,

da ne bo več sama kot zapuščeni raj.

Nekateri otroci se vrnitve veselijo,

nekateri pa se je bojijo.

 

Šola se vseh otrok veseli

in komaj čaka, da nazaj jih dobi.

Otroci doma se šolajo

in na šolo nič ne mislijo.

 

Šola pa že misli na veseli dni,

ko bodo otroci prišli nazaj v svoje klopi.

Vsi bodo kričali, se lovili

in po šoli se podili.

 

Učiteljica: Laura R.

Avtorica risbe: Sara K. K., 6. a