Kategorija: Ustvarjalnica – 1. do 5. razred

Pripravila: Karmen Korez

Učenci v 2. b razredu smo se pri dodatnem pouku učili pisati strip. Ob ustvarjanju smo zelo uživali in naša domišljija je napletla simpatične zgodbice.

Pripravila: Klavdija Rudolf

Na dan pred praznikom smo spoznavali življenje in delo Franceta Prešerna, zaradi katerega naša država praznuje dan kulture. V podaljšanem bivanju pa so otroci ustvarjali pesnikove portrete.

Pripravila: Sonja Istenič Dizdarević

Božično-novoletni prazniki so se končali, ostali pa so lepi spomini nanje. Svoja doživetja sta Nina in Julija iz 4. a strnili v pesmi.

Skupaj smo za novo leto srečni, zdravi praznovali.

Peli, peli se smejali in se igrice igrali.

_

Telefoni so zvonili in kar med poročili!

Vsak`mu smo se oglasili

in mu lepe praznike voščili.

_

Se pa tu in tam kdo najde,

ki mu niso všeč parade.

Jaz igrala, mami pela,

fanta sta bila vesela.

Mi smo jedli, pili, se igrali,

lepe pesmi poslušali.

Ob desetih vsa darila, poezije in voščila,

podarimo, izročimo, jih odpremo, se smejimo.

Pa se gremo pantomimo in activiti z družino.

_

Ura polnoč že odbije,

se šampanjec že nalije.

Jaz pa radler že limonin pijem,

pijem, se smejim in nazdravim lepim dnem.

Moj že bratec pije sok,

pa je leto naokrog.

Pripravila: Barbara Pavlič

Tudi po našem prizidku v teh dneh strašijo strašne buče, duhci, pajki in čarovnice …

Tokrat v Šolski zgagi objavljamo tri besedila, ki so bila nagrajena na šolskem natečaju Jaz in moj ljubljenček.

Avtorica: Kaja B., 5. a

(Mentorica: Sandra Kete)

Ime mu je Alton. Je družinski pes, pasme aljaški malamut. Rojstni dan ima osmega junija in star je toliko kot jaz, torej deset let.

Ima srednje dolgo dlako, ki je obarvana v vseh odtenkih sive, pomešana z belo. Njegove oči so toplo rjave barve, podolgovate oblike, njegov pogled je zelo prijazen. Ker je Alton visok in zelo kosmat pes, živi zunaj v pesjaku in se največkrat prosto sprehaja okoli hiše, saj je okoli hiše postavljena visoka in trdna ograja. Poleg tega je aljaški alamut pasma, ki je navajena življenja zunaj, kjer je zelo mrzlo, torej na Aljaski. Zelo rad je brikete z ribami, še rajši pa ima priboljške. Ker ima kar petinpetdeset kilogramov, je njegov tek izredno velik.

Ker sva istih let, sva skupaj preživela že ogromno časa. Zelo rad je v družbi z nami, še rajši pa hodi na sprehode. Na sprehod gre vsak dan dvakrat. Zjutraj ga na sprehod pelje babica, popoldan pa na sprehodu uživa s stricem ali očijem. Včasih se jima pridružim tudi jaz. Pogosto obiščemo bližnja polja in travnike ali pa zaidemo v Šmartinski park.

Alton je zelo ljubezniv in igriv pes, obožuje, ko ga nekdo boža. Vsak dan znova me je zelo  vesel, še posebej, ko pridem iz šole, saj ve, da bo dobil kup priboljškov.

Aljaški malamuti lahko živijo petnajst let, tako upam, da me bo še nekaj časa veselo čakal, ko pridem iz šole.

***

Avtorica: Sara Š., 9. a

Mentorica: Jana Janša

Doma imam psičko Zlato. Stara je osem let. Pri nas je že štiri leta, pred tem je pa s prejšnjo lastnico živela v Kopru. Kljub temu da je živel ob morju, se nerada kopa ali plava po jezerih ali morju. Je zelo lepa in umirjena. Ima svetlo dlako, le konica repa je temnejša. Smrček in dlake okoli so temno rjave. Ima zeleno-črno ovratnico in obesek z zvončkom. Rada ima jetrca, kuhana jajca in meso, ki ji ga mi pripravimo. Zjutraj dobi konzervo, zvečer pa brikete. Zelo rada hodi tudi na sprehode. Ko smo šli na Rašico je neprestano tekala naokoli in se valjala po tleh. Je zelo ubogljiva. Vedno ko jo pokličemo, pride. Zna tudi nekaj trikov, kot so sedi, tačka in lezi. Čeprav rada teče na okoli, nima veliko energije. Parkrat steče za žogo, potem pa se uleže na tla in se noče več igrati. Vedno pa se rada čoha. Velikokrat je šla do osebe, i je nikoli prej ni videla, in jo dregnila s smrčkom, češ naj jo poboža. Zelo ima rada ljudi. Zaradi nje več hodim v park.

Menim, da imajo hišni ljubljenčki velik pomen v našem življenju. Ljudje se zdaj manj družijo med sabo kot so se včasih, zato ti pes, ko si osamljen, lahko zelo pomaga. Ne vem, če so vsi psi taki, a naša Zlata je postala malo razvajena. Je le drage, kvalitetne konzerve brez glutena.

To je lahko dobro, saj vemo, kaj žival je, zato je maj možnosti, da se s čim zastrupi.

Zlata je čudovita psička in sem vesela, da jo imamo doma.                                                                                         

***

Avtorica: Sofija P., 6. a

Mentorica: Jana Janša

Veliko ljudi ima doma hišnega ljubljenčka. Večina ima pse ali mačke. Nekateri jih imajo zato, ker se ob živalih dobro počutijo, nekateri pa, ker se jim to zdi popularno. Taki za ljubljenčka ne skrbijo tako ljubeznivo.

Pri nas se je začelo tako, da sem si jaz zelo zelo želela domačo žival. Katerokoli. Prepričevala sem očka, saj se mami s tem ni želela ukvarjati. Nato mi je dovolil domačo žival, a sem morala podpisati pogodbo. V njej je bilo zapisano, da bom za žival skrbela, jo hranila in podobne reči. In res, dobila sem ribice! Zanje smo se odločili zato, ker pred tem še nismo imeli nobene živali. Za ribice je res lahko skrbeti. Dvakrat na mesec jim zamenjaš vodo, nahraniš jih zjutraj in zvečer. Ko smo jih dobili, smo imeli pri uvajanju kar veliko dela. Vsak dan smo morali v akvarij kapniti različne tekočine. Vmes smo kupili še nekaj drugih vrst rib.

Ko smo se nekoč odpravili v trgovino z ljubljenčki, si je moj bratec za v akvarij zaželel gusarsko ladjo. Ko si jo je ogledoval, mu je padla na tla in se zlomila. Morali smo jo kupiti. Doma smo jo zlepili s posebnim lepilom in jo dali v akvarij.

Ribice smo dobili leta 2019, poginile pa so med letošnjimi počitnicami. Torej smo jih imeli skoraj pet let, čeprav naj bila njihova življenjska doba od enega do dveh let. Akvarij z ribicami je bil vedno v moji sobi.

Zdaj ko jih nimamo več, si zelo želim imeti psa. Starši mi tega ne dovolijo zaradi treh glavnih razlogov. Prvič zato, ker živimo v bloku. Drugič zato, ker zanj nimam dovolj prostega časa. In tretjič, ker predvidevajo, da bodo na koncu zanj skrbeli oni, jaz pa ga bom samo božala in se z njim igrala.

Psa za zdaj še ne bom imela, ko pa se bom preselila v svoj dom, si bom omislila kar tri pse. Mimogrede – kar 33 % ljudi na svetu ima doma registriranega hišnega ljubljenčka … zato ga bom, ko odrastem, imela tudi jaz.

Pripravila: Urška Macura

Otroci imajo radi živali, nekateri so vanje naravnost zaljubljeni. Skoraj vsak si želi imeti hišnega ljubljenčka. V tednu otroka smo se poigravali z mislijo, kaj bi bilo, če bi vsak živel v hiši in bi domov prinesel mucka, zajčka, papagaja, ribico, psička, kameleona in tudi kačo. Kaj bi rekla mamica in očka?

LARA: “Če bi domov prinesla psičko, bi bila mamica vesela. Dovolila bi, da stanuje pri nas, saj imamo hišo. Dala bi ji ime Mimi. Z mamico bi šli v trgovino kupit pasjo hrano, posteljo, krtačo in druge stvari. Z Mimi bi hodila na sprehode, jo hranila in ji menjala vodo, jo krtačila, božala. Ko bi sedela na kavču, bi se Mimi stisnila k meni v naročje in bi se crkljali.”

MIHA: “Rad bi imel kameleona. Ne vem, kaj bi rekla mamica. Zanj bi imel terarij, ki bi stal v moji sobi. Hranil bi ga s črvi, termiti. Kameleona bi si dal na roko.«

JAKOB: “Želim si kačo. To je eksotična žival. Imel bi jo v terariju. Poleti sem spoznal kače, kuščarje, kameleone, ščurke …, ko smo bili s skupino plezanja na obisku v živalskem vrtu. Starša bi bila presenečena.«

LEONARD: “Želim si nemškega ali švicarskega ovčarja. Pripeljal bi ga domov. Pes je moja najljubša žival. Z njim bi se igral, ga vozil na sprehode, ga krtačil, kopal, mu čistil ušesa, nohte in ga peljal k veterinarju. Potipal bi mu smrček. Če bi imel vlažen smrček, potem je zdrav. Ime bi mu dal Snegec, ker bi bil bel. To bi bilo super. Mami in očka pravita, da s sestrico še nisva dovolj odgovorna za psa. Žal nimamo hiše.«

HANA: »Jaz imam doma kužka Missyja in zajčka Smokeyja. Zato sem zelo vesela. Včasih Missy sprehajam jaz, včasih sestrica. Ko sem na kavču, jo dam na noge in jo žgečkam. Očka pa jo krtači. Missy ima okroglo rdečo posteljo in je brikete. Zajček pa ima kletko, hranim ga s senom, korenjem, zeljem in jabolki.«

DALIJA: “Domov bi pripeljala haskija, punčko Lili. Bila bi svetlo rjave in bele barve. Če bi imeli hišo, bi bila starša mojega psa zelo vesela in bi takoj kupili še druge živali. Imela bi okroglo posteljo, črne barve z belimi odtisi tačk.«

IAN: »Jaz imam psičko Kali. S tatijem jo sprehajava in jo imava na povodcu. Ona lahko leži na na odeji na kavču. Pridruži se ji še mucka Pika. Nato božam obe. To je zelo lepo.”

V tednu otroka smo v 1. b razmišljali, ZAKAJ JE BOLJE BITI OTROK KOT ODRASEL.

Pripravila: Klavdija Rudolf

Takole so rekli otroci:

Ker nam ni treba hoditi v službo.

Ker otrokom ni treba pospravljati.

Ker nam ni treba delati težkih stvari.

Ker smo otroci mladi in lahko delamo karkoli.

Ker nam ni treba zgodaj vstajati.

Ker nismo utrujeni.

Ker otroci hodimo v šolo samo podnevi, straši delajo tudi, ko je tema.

Blagor nam otrokom, ker nam ni treba hoditi po opravkih.

Ker nam ni treba kuhati

Ker nam ni treba voziti avta.

Zakaj pa je bolje biti odrasel?