Božiček se je znašel v zagati! Kaj naj prinese staršem iz 1. a? Prosil je otroke za pomoč in ideje, kaj si starši želijo.
Takole so mu svetovali:
Mamice si želijo novo zimsko jakno, električno zobno ščetko, parfum, obleko in nogavice, čokolado, elastike za lepe lase, ključe za avto, kapo, nova očala, tortico, pižamo … Očki se bi razveselili nove kape, bunde, telefona, nogavic, tabasco omake, košarkarske žoge, gramofona, spodnjic, majice z dolgimi rokavi, družabne igre, nogometne žoge …
Božičku bodo otroci v zahvalo narisali risbico, pripravili piškote, sok in mleko. Želijo mu nove in hitre sani, novo obleko, nogavice, bleščeče kraguljčke in zvončke, zdrave jelene, dovolj škatel in papirja za vsa darila. Predvsem pa zdravja, da bo lahko še dolgo razveseljeval ljudi.
Če bo prišel v našo učilnici, bo videl praznično okrašene panoje, novoletne voščilnice, gotovo nas je slišal peti, se dobro učiti, plesati, izdelovati okraske iz slanega testa, zavijati darila, si pomagati, malo klepetati, se smejati … Ob tem nam je bilo zelo lepo.
Sem Božiček. Gotovo me poznate! Rad vam prinašam darila, a samo pridnim. Živim na gori. Rečemo ji gora Uho. Veste, zakaj? Zato, ker se na gori vse sliši. Zato vem, kdo je bil priden in kdo poreden. Če hočete darilo, bodite pridni. Kaj sem rekel? Bodite pridni!
No, lahko vam izdam skrivnost. To so …. škrati! Pri delu mi pomagajo škrati. V moji hišici živijo. Ali veste, koliko jih je? 20! Vsi so pridni kot čebelice. V hiši je zelo toplo in lepo. Imamo tudi napravo, ki naredi darila. Vsak ima svojo nalogo. Deset škratov jih zavije, deset pa pospravi darila v mojo božično vrečo. Veste, da lahko letim? Imam pisane sani, ki se svetijo v temi. Imam pa tudi tri jelene, ki me peljejo. So zelo lepi in prijazni. Veste, kako jim je ime? Piki, Kiki in Siki.
Ko napoči en dan pred božičem, se pripravljamo na božič. In ura bo kmalu odbila polnoč. Vsi otroci že spijo. Pa tudi odrasli. Kmalu gremo. No, ne kmalu, čez tri dni gremo. Vseeno imajo otroci še vedno možnosti, da dobijo darilo, če se potrudijo. Bodi priden ali pridna, če hočeš darilo. Če se boš potrudil, dobiš tisto darilo, ki ga hočeš. No, mislim – želiš. Zdaj pa le glejte, da boste pridni in da boste ušpičili čim manj lumparij.
(*Opomba: Med Božičke se je vrinil še hudobni parkelj … No, pa saj ni hudoben, kot boste videli.)
Sem parkelj. Miklavžev pomočnik. Ta pridnim prinašam suho sadje, sladkarije ali igrače. Ta porednim šibo. Zdaj vam bom povedal zgodbico.
Nekoč pred davnimi časi sta živela sin in oče. Sin je bil bolan. Ker je bilo malo služb, je bil oče brez službe. Bližal se je Miklavž. Sin si je želel samo suho sadje, to pa zato, da bi ozdravel. Ker je bil priden, se je Miklavž odločil, da mu prinese suho sadje. Odpravil se je na pot. Med potjo je srečal parkeljna. Parkelj ga ni pustil naprej in Miklavž ga je udaril s svojo palico. Seveda pa ni opazil, da je Parkeljnov v zob v palici. Tako mu je parkelj celo pot sledil. Ko je Miklavž končno prišel, je v hišo odložil sadje. Obrnil se je in zagledel parkeljna. “Spet ti!” je zakričal. Parkelj mu je povedal, da se je njegov zob zataknil v palico. Miklavž mu ga je vrnil. Vsi parkeljni so bili zadovoljni. Od takrat je Miklavžev pomočnik.
Napisala: Anđela M., 4. b
***
Nekega lepega božičnega dne sem se pripravljal na raznašanje daril kot vsak božič, ko sem videl malega jelenčka. Dal sem mu ime Rogi, saj je imel velike roge. Odnesel sem ga domov in mu spekel klobaso, skuhal juho, da bi se malo pogrel.
Zjutraj sem odšel do jelenov in jih pripravil za pot. Palčki so odprli vrata, da bi se odpravili, vendar sem pozabil seznam. Palčki so mi skušali dati seznam, vendar sem že odletel z jeleni. Rogi je odšel za nami, vendar smo bili zanj prehitri.
Izdelki so nastali lansko šolsko leto v 1. b razredu
Ko smo prispeli v London, sem začel iskati seznam, vendar ga nisem imel. Zato sem opravil tisto, kar sem si zapolnil, to pa je bilo težko, saj je bil seznam čisto poln. Zaradi tega so bili nekateri otroci razočarani. To sem hotel čim hitreje popraviti, zato sem hitro odletel domov in palčkom naročil, naj mi dajo seznam. Palčki so rekli, da je Rogi odšel za nami. Vedel sem, da bo to dolga pot. S seboj sem si vzel hrano in pijačo.
Odpotoval sem naprej v Ameriko, nato v Švico, Egipt, Francijo, Brazilijo in v Argentino, vendar Rogija nikjer nisem našel. Nato sem videl, da nekaj leti po zraku. Prišel sem bližje in videl Rogija, ki je bil že utrujen, zato sem ga vzel v naročje. Odšli smo domov in položil sem ga v njegovo posteljo.
Potem smo odšli raznašat darila. Moj jelenček se je poškodoval, ker smo šli preblizu smrek, zato ni mogel leteti. Nato se je pojavil Rogi in ga nadomestil. Poklical sem Miklavža, da bo poškodovanega jelenčka odpeljal domov. Miklavž ga je odnesel domov, mi pa smo raznašali darila. Ko smo prišli domov, sem jelenu oskrbel nogo. Miklavža sem povabil na večerjo, da bi se mu zahvalil. Med večerjo sem ugotovil, da je jelen izgubil moč letenja. S svojo močjo sem mu jo povrnil.
Napisal: Tadej B., 4. b
***
Živijo!
Sem Božiček. Star sem 300 let. Nosim rdečo kapo z belim cofkom. Imam rdeč pulover in rdeče hlače, ki imajo bele snežinke in bele pikice. Živim na gori na severnem polu. V pomoč so mi parkeljni, ki mi prinesejo pisma otrok. Ko je mesec december, se zelo veselim. HO! HO! HO! Najbolj se veselim, ko mi otroci napišejo svoja pisma. Zelo sem vesel, ko grem na sani in odletim v nebo. Pri letenju mi pomagajo jeleni, škrati in parkeljni. Imam polno božično vrečo z igračami. Zelo imam rad otroke. HO! HO! HO! HO!
Napisala: Dajana K.
***
Jaz sem Božiček. Otrokom prinašam darila. Če pa niso bili pridni, svojega darila ne dobijo. Otroci so včasih naporni, včasih pa prav zabavni. Najbolj sem vesel, če so veseli. Najpogosteje si deklice želijo punčke, pliškote in nekaj za popackati kuhinjo, fantki pa avte, pištole in sladkarije. Včasih si tudi starši zaželijo nekaj, najpogosteje je to dopust. Lahko jim privoščim pot v Dubaj. Ah, tudi jaz bi si lahko privoščil en tak počitek. Ampak potem otroci ne bodo dobili svojih daril. Star sem 201 leto. Ko pridem, se kdaj zgodi, da so otroci pokonci. Kdaj pa se zgodi, da so edini, ki me počakajo, pišoti in mleko. Ko obiščem približno 1200 hiš, je čas, da poletim v deželo Božič na poti. In še zadnja poved: BODI PRIDEN! Le glej, da ne boš na črni listi.
Tema je v ljudeh od nekdaj vzbujala strah in domišljijo … Kaj vse se lahko zgodi, ko sonce zaide in ugasnejo luči? In kako premagati strah? Učenci 5. a so svoje izkušnje in nasvete zlili v verze in nastale so odlične pesmi.
Anđela in Tiana sta pravi sladkosnedki. Pred sezono potic vam svetujeta, da se z maslenimi rogljički posladkate tudi vi.
Napisali: Anđela M. in Tiana M., 4. b
Rogljiček! Ne marmeladni ne čokoldani! Naprej! Naprej! Vse do konca pojej! Vzemi še enega ali pa dva, pa odnesi krožnika oba. Veselje ti prinašata rogljička. Pojdi spat in se naspi, zjutraj pa veselje te zbudi. Za zajtrk mogoče še dva, ker želodček rad ju ima!
Te dni smo učenci 1. A spoznavali “foreign languages” (tuje jezike). Naučili smo se “contare” (šteti) do deset v petih “lingue” (jezikih). Poslušali smo “русская история” (rusko pravljico), ki nam jo je prebrala mamica našega sošolca. Učiteljica Sandra “hat uns eine” (nam je) nemško pravljico “vorgelesen” (prebrala), učiteljica Urška pa “jednu na hrvatskom jeziku” (eno v hrvaškem jeziku).
Poslušanje tujih jezikov se nam je zdelo zanimivo, nekatere je zabavalo, drugi pa smo bili kar malo začudeni, saj smo zelo malo razumeli. Ob ilustracijah smo si zamišljali dogajanje. Ko smo slišali prevod pravljice, smo se razveselili, komentirali, se nasmejali in spraševali …
“We smo se molto gelernt (Veliko smo se naučili),” kar dokazujemo v naslednjem odstavku.
Reksi je mali kuža, ki je zelo nagajiv. Rad se igra v gozdu in obožuje klobase. S svojo lastnico živi v hiši za tri osebe.
Nekega sivega jutra je nekdo potrkal. “Tok tok,” se je oglasilo. Vrata so se odprla. Pred vrati je stal visok gospod. Nosil je moder klobuk in na ramenih je nosil torbo. V roki je imel list papirja, na katerem je pisalo: Perčeva ulica 5, 8000 Kranj. Reksi sprva ni vedel, kdo je to. A potem se je spomnil na poštarja, ki pride vsako soboto. Toda saj je šele četrtek! Poštar je vstopil na skodelico čaja in razložil, da bo od tega dne naprej prihajal vsak dan. Res, naslednji dan poštar spet potrka. Ker lastnica še spi, odpre vrata Reksi. Mogoče zveni čudno in mi ne verjamete, ampak vrata je vseeno odprl Reksi. Kakor koli … ko je poštar zagledal Reksija, se je prestrašil, nato pa se je pomiril in Reksiju izročil paket, ki je bil naslovljen nanj. Odvil je papir in notri zagledal pismo in še manjši paket. Odprl je kuverto. Notri je pisalo: “Dragi Reksi Smith! Sem Ron Zumin. Star sem 8 let. Pišem ti iz Osnovne šole Logar, ker sem slišal, da nimaš prijateljev. Kako pa sem to izvedel, pa ti ne povem. Reksi je na paket čisto pozabil in oddrvel do preproge, na kateri so ležale barvice in svinčniki, in začel pisati pismo.
Čez tri dni je Reksi dobil nazaj pismo in od takrat naprej je imel Reksi prijatelja in nikoli več ni bil žalosten.
Napisali: Asja (Naš razred), Mark (Najina želja), Tina (V Parizu), Oskar (Minecraft), Stefan (Vse o meni)in Zarja (Kakšen je 3. a?)
Učenci iz 3. a so nekega šolskega dne postali “novinarji”. Njihova “urednica” – učiteljica – jim je povsem zaupala in dovolila, da čisto samostojno izberejo temo za svoj prvi novinarski prispevek. Uredništvo Šolske zgage pa sporoča, da zaposli prav vsakega izmed njih. 🙂
