Čeprav s polno hitrostjo drvimo v zaslužene poletne počitnice, moja roka kar ne more in ne more nehati pisati. Tokrat sem ustvarila zgodbo o deklici Neli.
Nelin uspeh
Nekoč je živela deklica, ki je obžalovala, da je deklica. Ime ji je bilo Nela. Nela nikoli ni pazila na svoj videz, domov je vedno prišla umazana in vsa blatna, zato je bila velikokrat kregana.
Nela ni marala šole. Res ne. Dokler v 5. razredu ni vzljubila matematike. Matematika ji je postala všeč, ko je prebrala avtobiografijo Alberta Einsteina. Hotela je izumljati tako kot on. Celo privarčevala je 20 €, da si je lahko kupila mehanizem zvonika, visokega skoraj 2 metra! Sestavljala ga je ves mesec! V 9. razredu se je prijavila na Natečaj za mlade znanstvenike, na katerem je osvojila 1. nagrado – karte za ogled najboljše tehnične razstave v Minbnu, ki si jo je že od nekdaj želela ogledati. Ko se je začela srednja šola, se je Nela hotela vpisati na inženirsko šolo, toda Nelini starši so hoteli, da postane zdravnica, zato se je Nela odločila, da bo pobegnila k prijateljici Jani. Nela je pri Jani živela tri dni, nato pa se je s pomočjo programiranja in ponarejanja podatkov vpisala na inženirsko srednjo šolo. Šolo je končala z odliko in postala priznana izumiteljica in znanstvenica. Kasneje je kandidirala tudi za predsednico države in zmagala! Po štirih letih opravljanja državnih dolžnosti je prejela Nobelovo nagrado za uspešno opravljanje državnih dolžnosti. Kasneje je izumila leteče hibridne avtomobile. Po njej so poimenovali hibridno čebelo.
Ko se je iz mesta preselila na mirno podeželje, je začela tudi več kuhati in vrtnariti. V vasi seveda ni bilo vse mirno. Vsako leto se je namreč vaščan lahko prijavil na tekmovanje za najlepši vrt. Tudi Nela se je prijavila in vsakič je zmagala zaradi prelepih vrtnic. V vasi so jo sosedje začeli klicati Mrs. Rose, v prevodu gospa Vrtnica, a vseeno je še vedno izumljala. Kupila si je psa in dve mački, hrčka, zlato ribico, kameleona, miško in kačo. Rada je imela živali. Ko je dovolj zaslužila, si je kupila kmetijo, na kateri je bilo dovolj prostora za vse živali, tudi za krave, kokoši in pujske. Na roke je zorala staro njivo in populila plevel. Posadila je krompir, ki je vsako leto obrodil tako lepo, da so vsi sosedje samo z odprtimi usti in nevednimi očmi gledali proti Nelini hiši. Nihče pa ni vedel, da ima Nela dober krompir zaradi njenega odkritja o rastlinah, ki ga ni hotela deliti. Ugotovila je, da rastline bolje in hitreje rastejo, če se pogovarjaš z njimi.
Vsako poletje je odpotovala v tujino. Lansko leto je odpotovala v New York. Spoznavala je nove prijatelje. Pri štiridesetih letih so ji ponudili službo v New Yorku, ki jo je z veseljem sprejela. Tam je odkrila pomemben zgodovinski podatek, ki ga je delila s sodelavcem Joshem. Ta pa jo je izigral in pobral vse zasluge. To je Nelo tako razjezilo in prizadelo, da je dala odpoved. Nela se je preselila nazaj v staro hišo, kjer še zdaj izumlja, razmišlja, vrtnari, kuha in se igra z domačimi živalicami. Meče jim frizbi, jih čoha, najraje pa jih vozi na sprehode.
Ali na kratko – živi v miru, sreči in brez ovir. Ko pa ji je na poti kakšen izziv ali trd oreh, ga stre.
Nekoč pred davnimi časi sta živela Leonard in Lovro. Nekega sivega dne sta šla na sprehod po vasi. Ustavila sta se pod velikim močnim drevesom in zaspala. Sanjala sta čudne sanje. Bile so malo lepe in malo strašne. Ko sta se zbudila, sta bila v čudežni deželi. Tam sta videla vse lepe in zanimive stvari.
Sprejeli so ju lepo in toplo, kot se za domačine spodobi. Dobila sta hotelsko sobo, liziki in denar. Z denarjem sta si kupila dve kolesi in z njima odšla na izlet. Vozila sta se in vozila, ko sta kar naenkrat zaslišala alarm. Pred sabo sta zagledala v črno oblečenega moškega, ki je ravnokar tekel po stopnicah iz banke. V rokah je držal polno vrečo denarja. Pognala sta kolesi in šla za njim. Lovili so se po celi Čudežni deželi. Malo sem, malo tja. Malo levo, malo desno, malo naprej, pa še malo nazaj.
Kar naenkrat se je ropar ustavil. Prekucnil se je s kolesa in vreča mu je zdrsnila iz rok. Ko sta tudi Leonard in Lovro bolje pogledala, sta zagledala nindže. Pobrala sta vrečo in jo izročila policiji. Policija pa je roparja in vrečo odpeljala na varno. Od takrat naprej so nindže in Leonard ter Lovro najboljši prijatelji.
Nekega dne so se odločili, da gredo v Malo deželo. Hodili so tri dni in tri noči, ko so končno prišli do stare kmetije. Ulegli so se na slamo in zaspali. Sredi noči je na podstrešju nekaj za škrebljalo: »Škrab, škrab, škrab.« Vsi so se zbudili in odšli do lastnika, ki jim je dal ključe za podstrešje. Vrata so zaškripala in se odprla. Na podstrešju so zagledali miš. Majhno sivo miš. Oddahnili so si in se odpravili nazaj spat. Zjutraj ob zori so nadaljevali pot do Male dežele. Okoli opoldneva so prispeli v Malo deželo. Toda Mala dežela je bila povsem razdejana.
»Ali je Mala dežela vedno tako razdejana?« je vprašal Leonard. »NE!« so odvrnile nindže. Odšli so do najmanjše hiše v Mali deželi in potrkali: »Tok, tok, tok.« Vrata so se odprla in na pragu je stala majhna deklica z imenom Anica. Povabila jih je, naj vstopijo. Pripravila jim je postelje in skuhala večerjo. Potem je sledil čas za pogovor. Pogovarjali so se in pogovarjali, dokler ura ni odbila enajst ponoči. Potem so šli spat. Spali so dobro, kot še nikoli. Zjutraj pa so se nindže od Leonarda in Lovra poslovile. “Vrnemo se čez en teden,« so rekle nindže. Toda nindže niso prišle, zato sta se Leonard in Lovro peš odpravila domov. Na pol poti ju je ujel dež. V bližini sta zagledala trgovino. Vstopila sta in kupila dva dežnika in kruh. Pot sta nadaljevala skozi temen gozd. Na jasi sta se ustavila in si zgradila bivak. Zjutraj sta se odpravila naprej. Dopoldne sta le prišla do hotela, v katerem sta bivala ob prihodu. Ulegla sta se na kavč in prižgala televizijo. Čez nekaj časa sta se odločila, da je čas, da gresta na plažo. Poiskala sta vrečo in vanjo dala kopalke, brisači, sončna očala in malico. Nato sta se odpravila na plažo. Tam sta srečala ogromno ljudi med njimi tudi nindže, ampak jih nista prepoznala, ker niso imele preobleke. Kaj pa nindže? Mislite, da so ju prepoznale? Seveda so ju pozdravile: »Živjo, Leonard in Lovro.« Leonard jih je grdo pogledal in rekel: »Zakaj niste prišli čez en teden, kot ste obljubile?« Nindže so odgovorile: »Oprostita, ampak ravno takrat je ropar iz banke ukradel ogromno količino denarja. »Opravičilo sprejeto,« sta odgovorila Leonard in Lovro hkrati. Vsi so se zasmejali. »GREMO V VODO!« je zakričal Lovro in vsi so se zapodili v morje. Po uri plavanja so pojedli malico in odšli v hotel. Tam so se zleknili na zofo in zaspali. Ko so se zbudili, je snežilo. Odklenili so vrata, se oblekli in se zapodili ven. Zunaj so se kepali, delali angele v snegu, delali snežake in se sankali.
Zvečer so se premočeni in premraženi vrnili v hotel in zaspali. Ko sta se Leonard in Lovro zbudila, sta bila pod istim drevesom, kot sta zaspala.
Pisateljica Polonca Kovač nam je s svojo zgodbo Vezalkine sanje razvnela domišljijo. Vživeli smo se v prelepo rumeno vezalko in rožnatega deževnika in nastajati so začele zanimive zgodbice in pesmi.
Sem prelepa rumena vezalka.
Nekega dne sem se v sanjah znašla na vrtu. Srečala sem prelepega rožnatega deževnika po imenu Jaka.
Bil mi je zelo všeč. Ko sem povedala, kdo sem, mi je z velikim veseljem razkazal cel vrt. Nato me je povabil na romantično večerjo. Po večerji mi je pokazal nočno nebo, na katerem je bilo polno svetlih zvezd.
Rekla sem mu: “Česa takšnega še nikoli v življenju nisem videla.” Potem me je Jaka vprašal:” Ali bi nocoj prespala pri meni? Imam 2 postelji.” Odgovorila sem mu: “Ja”. Naslednji dan sem mu pa jaz razkazala hišo. Rekel je: “Hiša je zelo lepa.” Najprej sem mu razkazala sobo, nato vežo, potem pa še kuhinjo in vrt. Vprašala sem ga: “Ali bi tudi ti prespal pri meni?” Rekel mi je: “Ja.”
Naslednji dan sva šla vsak svojo pot. Jaka je šel na vrt, jaz pa nazaj na čevlje. Nato jih je Peter obul in šel z njimi na vrt. Z Jako sva se spet srečala. Najinega srečanja očitno še ni bilo konec.
Kaja, 4. a
***
Prišla je vezalka in ju pozdravila.
Rada bi šla z vama,
a ne vem,
kam gresta,
mi lahko povesta?
Žal ne moreš iti z nama,
ker ne greva sama,
hrošč gre z nama.
Mi gremo v kino
in tam se bomo imeli fino.
Nik, Oskar in Oskar Maj, 4. a
***
Jaz sem rožnat deževnik. Nekega dne sem na vrtu srečal vezalko.
Ta vezalka je bila rumene barve s čedno frizuro. Priplazil sem se do nje in jo vprašal, kako ji je ime.
Odgovorila mi je: »Rezančka.« Nato sem ji povedal, da mi je ime Friderik in jo naslednji dan povabil na večerjo. Naslednji dan sva se dobila pri restavraciji Mini. Vstopila sva in naročila nekaj rezancev.
Ko sva se najedla, je Rezančka dobila idejo, da greva opazovat zvezde. Odšla sva na veliko polje in se ulegla na travo z očmi uprtimi proti zvezdam. Zaželela sva si, da bi za vedno ostala najboljša prijatelja.
Asja, 4. a
***
Nekega dne sta se srečala deževnik in prelepa skuštrana vezalka. Ko je deževnik videl vezalko, ji je rekel, da jo ljubi. A ko je vezalka to slišala, se ni razjezila, ampak se je samo nasmehnila. Rekla mu je, da bi bila raje samo njegova prijateljica. Deževnik se je strinjal in jo povabil v kino. Gledala sta film Vojna morskih konjičkov. Po ogledu filma sta se odpravila v Gozdolenc.
Tam sta jedla rastlinske sendviče. Ko sta se najedla, jo je deževnik vprašal, kaj počne v svojem domačem kraju. Vezalka je povedala, da je trdno privezana na čevljih, da čevlji ne padejo z nog. Deževniku se je to zdelo strašnjo, zato se je ponudil, da jo zamenja v čevljih, ona pa naj si na vrtu malo odpočije. A ko je vezalka to slišala, je zavpila: “Ne polomil se boš! Naj grem jaz, ker sem narejena za tako delo!«
Deževnik se z njo ni strinjal, saj ni želel izgubiti tako dobre prijateljice, zato se je odpravil na pot. Ko je bil zavezan v čevljih, se je nasmehnil in sam pri sebi dejal: “Biti prijatelj je nekaj najlepšega na svetu.«
Mark, 4. a
***
Ko se je vezalka dobro skuhala, jo je Peter v loncu odnesel na mizo.
Peter je rezance položil na porcelanast krožnik z zlatim robom. Ko je prijel vilico in z njo zajel rezance, je zraven prijel vezalko in jo ugriznil. Vezalka je zakričala. Peter se je začudil, kakšne trde rezance je skuhal. Čez nekaj minut je ugotovil, da je poleg rezancev skuhal še vezalko. In potem se je spomnil, da je s tal pobral rezance in da je veliko možnosti, da je zraven pobral še vezalko.
Zato jo je vrnil nazaj v čevlje.
Taja, 4. a
***
Sem pisateljica Zarja in pišem o rumeni vezalki ter rožnatem deževniku, ki sta se spoznala nekega dne na vrtu.
Rožnati deževnik je sedel na okenski polici in opazoval dogajanje v jedilnici. Ravno je bil čas kosila, ko se je na krožniku znašla rumena vezalka. Bila je osupla. Celotna družina se je zbrala okoli nje. Mislila je, da so se za mizo zbrali samo zaradi njene lepote in je bila še bolj ponosna. Takrat pa jo je Peter z veliko žlico zajel. Ni želela končati v Petrovem želodcu, zato je morala hitro ukrepati. Zvijala se je tako močno, da se je žlica zatresla in vezalka je padla na tla. Hitro se je odplazila iz jedilnice. Deževnik se je na polici kujal in se odplazil v svoj rov. Sam pri sebi pa si je dejal: »Pf, prav ji je! Kaj pa je tako važna!«
V teh dneh imamo na naši šoli res veliko obiskov. Tako smo tudi v 4. a opazili znane bradate može, ki so učencem izdali kar veliko skrivnosti.
Pripravila: Sonja I. D.
Napisal: Val Š.
Jaz Božiček
Sem Božiček. Imam velike sani in pet jelenov. Moj glavni jelen je Skakač. Moji pomočniki so škratje. Vsako leto, malo pred božičem, mi otroci napišejo pisma, zraven pa mi pustijo še kaj za pod zob. V zahvalo pridnim otrokom pod jelko pustim darila. Imam pa tudi magično vrečo, ki raste skupaj z darili.
Vsako leto moram izbrati glavnega jelena, ki me varno pripelje do otrok. Jeleni tekmujejo v spretnostni vožnji, saj se morajo med letenjem izogibati raznim dimnikom in letalom.
Mogoče letos obiščem tudi tebe.
***
Napisala: Teodora B.
JAZ SEM DEDEK MRAZ
Jaz sem Dedek Mraz. Vsako leto obdarujem skoraj vse otroke. Opazujem jih vse leto. Otroci, gledam vas: HO, HO, HO.
Živim na severnem polu, imam svoje jelene in svojo delavnico igrač. Najbolj mi je všeč, ko vidim otroke, ko se razveselijo daril. Star sem 101 leto. Imam pomočnike škratke. Oni tudi dobijo darilo. Imam velike sani, da vanje lahko zložim vsa darila. Imam dva prijatelja, Božička in Miklavža. Moja najljubša jed so makaroni z bolonjsko omako.
Bodite pridni, otroci!
***
Napisala: Kaja B.
Jaz sem Božiček
Jaz sem Božiček. Star sem 100 let. Živim na severu. Nosim rdečo majico in rdeče hlače. Na glavi nosim rdečo kapo. Imam dolgo in gosto brado. Imam tovarno, kjer moji škratki izdelujejo in zavijajo darila za vse otroke. Moji jelenčki nosijo darila tako, da so privezani na moje rdeče sani. Moj najljubši jelenček je Rudolf, ker se njegov nosek v temi zelo lepo sveti. Imam tudi dva prijatelja. To sta Miklavž in Dedek Mraz, ki tudi obdarujeta otroke. Miklavž s sladkarijami in mandarinami, Dedek Mraz pa z igračami tako kot jaz.
Ali si tudi ti priden, da te lahko obdarim?
***
Napisala: Asja P.
Sem Dedek Mraz
Sem Dedek Mraz in vsako leto imam veliko dela z obdarovanjem otrok. Še dobro, da imam palčke pomagače, ki mi veliko pomagajo s pobiranjem pisem pod smrekami. Imam jih 637. Zato jim gre delo dobro od rok. Nekoliko kasneje pridem jaz z letečimi sanmi in pod vse hiše vržem darila. Ampak imam zelo dolgo pot, saj živim na severnem polu. V eni noči ne morem obiskati vseh otrok, zato nekatere obiščem kasneje. Ne prinesem vedno tisto, kar si otroci zaželijo, ampak tisto, kar potrebujejo.
Po delu smo vedno vsi zelo utrujeni, otroci pa veseli.
Božiček se je znašel v zagati! Kaj naj prinese staršem iz 1. a? Prosil je otroke za pomoč in ideje, kaj si starši želijo.
Takole so mu svetovali:
Mamice si želijo novo zimsko jakno, električno zobno ščetko, parfum, obleko in nogavice, čokolado, elastike za lepe lase, ključe za avto, kapo, nova očala, tortico, pižamo … Očki se bi razveselili nove kape, bunde, telefona, nogavic, tabasco omake, košarkarske žoge, gramofona, spodnjic, majice z dolgimi rokavi, družabne igre, nogometne žoge …
Božičku bodo otroci v zahvalo narisali risbico, pripravili piškote, sok in mleko. Želijo mu nove in hitre sani, novo obleko, nogavice, bleščeče kraguljčke in zvončke, zdrave jelene, dovolj škatel in papirja za vsa darila. Predvsem pa zdravja, da bo lahko še dolgo razveseljeval ljudi.
Če bo prišel v našo učilnici, bo videl praznično okrašene panoje, novoletne voščilnice, gotovo nas je slišal peti, se dobro učiti, plesati, izdelovati okraske iz slanega testa, zavijati darila, si pomagati, malo klepetati, se smejati … Ob tem nam je bilo zelo lepo.
