Vezalkine sanje

Pripravila: Sonja Istenič Dizdarević

Pisateljica Polonca Kovač nam je s svojo zgodbo Vezalkine sanje razvnela domišljijo. Vživeli smo se v prelepo rumeno vezalko in rožnatega deževnika in nastajati so začele zanimive zgodbice in pesmi.

Sem prelepa rumena vezalka.

Nekega dne sem se v sanjah znašla na vrtu. Srečala sem prelepega rožnatega deževnika po imenu Jaka.

Bil mi je zelo všeč. Ko sem povedala, kdo sem, mi je z velikim veseljem razkazal cel vrt. Nato me je povabil na romantično večerjo. Po večerji mi je pokazal nočno nebo, na katerem je bilo polno svetlih zvezd.

Rekla sem mu: “Česa takšnega še nikoli v življenju nisem videla.” Potem me je Jaka vprašal:” Ali bi nocoj prespala pri meni? Imam 2 postelji.” Odgovorila sem mu: “Ja”. Naslednji dan sem mu pa jaz razkazala hišo. Rekel je: “Hiša je zelo lepa.” Najprej sem mu razkazala sobo, nato vežo, potem pa še kuhinjo in vrt. Vprašala sem ga: “Ali bi tudi ti prespal pri meni?” Rekel mi je: “Ja.”

Naslednji dan sva šla vsak svojo pot. Jaka je šel na vrt, jaz pa nazaj na čevlje. Nato jih je Peter obul in šel z njimi na vrt. Z Jako sva se spet srečala. Najinega srečanja očitno še ni bilo konec.

Kaja, 4. a

***

Prišla je vezalka in ju pozdravila.

Rada bi šla z vama,

a ne vem,

kam gresta,

mi lahko povesta?

Žal ne moreš iti z nama,

ker ne greva sama,

hrošč gre z nama.

Mi gremo v kino

in tam se bomo imeli fino.

Nik, Oskar in Oskar Maj, 4. a

***

Jaz sem rožnat deževnik. Nekega dne sem na vrtu srečal vezalko.       

Ta vezalka je bila rumene barve s čedno frizuro. Priplazil sem se do nje in jo vprašal, kako ji je ime. 

Odgovorila mi je: »Rezančka.« Nato sem ji povedal, da mi je ime Friderik in jo naslednji dan povabil na večerjo. Naslednji dan sva se dobila pri restavraciji Mini. Vstopila sva in naročila nekaj rezancev. 

Ko sva se najedla, je Rezančka dobila idejo, da greva opazovat zvezde. Odšla sva na veliko polje in se ulegla na travo z očmi uprtimi proti zvezdam. Zaželela sva si, da bi za vedno ostala najboljša prijatelja. 

Asja, 4. a

***

Nekega dne sta se srečala deževnik in prelepa skuštrana vezalka. Ko je deževnik videl vezalko, ji je rekel, da jo ljubi. A ko je vezalka to slišala, se ni razjezila, ampak se je samo nasmehnila. Rekla mu je, da bi bila raje samo njegova prijateljica. Deževnik se je strinjal in jo povabil v kino. Gledala sta film Vojna morskih konjičkov. Po ogledu filma sta se odpravila v Gozdolenc.

Tam sta jedla rastlinske sendviče. Ko sta se najedla, jo je deževnik vprašal, kaj počne v svojem domačem kraju. Vezalka je povedala, da je trdno privezana na čevljih, da čevlji ne padejo z nog. Deževniku se je to zdelo strašnjo, zato se je ponudil, da jo zamenja v čevljih, ona pa naj si na vrtu malo odpočije. A ko je vezalka to slišala, je zavpila: “Ne polomil se boš! Naj grem jaz, ker sem narejena za tako delo!«

Deževnik se z njo ni strinjal, saj ni želel izgubiti tako dobre prijateljice, zato se je odpravil na pot. Ko je bil zavezan v čevljih, se je nasmehnil in sam pri sebi dejal: “Biti prijatelj je nekaj najlepšega na svetu.«

Mark, 4. a

***

Ko se je vezalka dobro skuhala, jo je Peter v loncu odnesel na mizo.

Peter je rezance položil na porcelanast krožnik z zlatim robom. Ko je prijel vilico in z njo zajel rezance, je zraven prijel vezalko in jo ugriznil. Vezalka je zakričala. Peter se je začudil, kakšne trde rezance je skuhal. Čez nekaj minut je ugotovil, da je poleg rezancev skuhal še vezalko. In potem se je spomnil, da je s tal pobral rezance in da je veliko možnosti, da je zraven pobral še vezalko.

Zato jo je vrnil nazaj v čevlje.

Taja, 4. a

***

Sem pisateljica Zarja in pišem o rumeni vezalki ter rožnatem deževniku, ki sta se spoznala nekega dne na vrtu.

Rožnati deževnik je sedel na okenski polici in opazoval dogajanje v jedilnici. Ravno je bil čas kosila, ko se je na krožniku znašla rumena vezalka. Bila je osupla. Celotna družina se je zbrala okoli nje. Mislila je, da so se za mizo zbrali samo zaradi njene lepote in je bila še bolj ponosna. Takrat pa jo je Peter z veliko žlico zajel. Ni želela končati v Petrovem želodcu, zato je morala hitro ukrepati. Zvijala se je tako močno, da se je žlica zatresla in vezalka je padla na tla. Hitro se je odplazila iz jedilnice. Deževnik se je na polici kujal in se odplazil v svoj rov. Sam pri sebi pa si je dejal: »Pf, prav ji je! Kaj pa je tako važna!«

Zarja, 4. a