Požrtvovalnost

Napisala: Monika M., 7. a

V času karantene sem ob misli na vse ljudi, ki so se pripravljeni izpostaviti in ogroziti svoje zdravje, da bi pomagali drugim, predvsem našim zdravnikom in medicinskim sestram ter vsem drugim zdravstvenim delavcem, napisala pesem.

Zaprta vrata, zatemnjeno okno,

v grla teče voda.

Mračen hodnik, mirne sobe,

tišina vse nadvlada.

Davno že bilo ni junaka, ki premagal bi usodo,

ki vedel bi, kako in kaj, ne da napravi škodo.

Zdaj zakrit je vsak obraz in žalostne oči,

vsi poklapani in zaspani, zmanjkuje jim moči.

A vendar glavo dvignejo in se zlepa ne predajo,

v srcu ostaja upanje za svet, kot ga poznamo.

Se primejo za roke in proti krizi nastopijo,

tudi če se vsi ne vrnejo, tudi če vsi pogrnejo,

ne dajo se in vztrajajo!

Ne obupajo, vztrajajo, ker jim je življenje drago,

ker mar jim je za soljudi, le sebičneži delajo jim zgago.

Poljubijo otroke, sestre, brate, strice,

v upanju na boljši jutri si nadenejo rokavice.

Kljub vednosti, da mogoče jutri več jih ne bodo videli,

upajo na ponovno snidenje.

Tukaj so za nas, za narod naš in naše otroke,

ne delajo kar “nekaj vmes” in samo na obroke.

Preobremenjenost, stiska, to njihov je vsak dan,

a vendar vedo, da njihov trud ni kar tako, zaman.

To počnejo za druge in ne zase,

čeprav v takšnem času, večina ljudi najprej pomisli nase.

To res pridni so ljudje, delovni in po duši nežni,

žrtvujejo se za nas in moramo jim biti hvaležni.

Stopimo skupaj, jih podprimo in se, upam, da kmalu zmage veselimo.

Za vse naše borce: zdravstvene delavce, vojake, gasilce, civilno zaščito …, ki varnost postavljajo na prvo mesto.