Božiček sem

Pripravila: Barbara J. F.

Živijo!

Sem Božiček. Gotovo me poznate! Rad vam prinašam darila, a samo pridnim. Živim na gori. Rečemo ji gora Uho. Veste, zakaj? Zato, ker se na gori vse sliši. Zato vem, kdo je bil priden in kdo poreden. Če hočete darilo, bodite pridni. Kaj sem rekel? Bodite pridni!

No, lahko vam izdam skrivnost. To so …. škrati! Pri delu mi pomagajo škrati. V moji hišici živijo. Ali veste, koliko jih je? 20! Vsi so pridni kot čebelice. V hiši je zelo toplo in lepo. Imamo tudi napravo, ki naredi darila. Vsak ima svojo nalogo. Deset škratov jih zavije, deset pa pospravi darila v mojo božično vrečo. Veste, da lahko letim? Imam pisane sani, ki se svetijo v temi. Imam pa tudi tri jelene, ki me peljejo. So zelo lepi in prijazni. Veste, kako jim je ime? Piki, Kiki in Siki.

Ko napoči en dan pred božičem, se pripravljamo na božič. In ura bo kmalu odbila polnoč. Vsi otroci že spijo. Pa tudi odrasli. Kmalu gremo. No, ne kmalu, čez tri dni gremo. Vseeno imajo otroci še vedno možnosti, da dobijo darilo, če se potrudijo. Bodi priden ali pridna, če hočeš darilo. Če se boš potrudil, dobiš tisto darilo, ki ga hočeš. No, mislim – želiš. Zdaj pa le glejte, da boste pridni in da boste ušpičili čim manj lumparij.

(*Opomba: Med Božičke se je vrinil še hudobni parkelj … No, pa saj ni hudoben, kot boste videli.)

Sem parkelj. Miklavžev pomočnik. Ta pridnim prinašam suho sadje, sladkarije ali igrače. Ta porednim šibo. Zdaj vam bom povedal zgodbico.

Nekoč pred davnimi časi sta živela sin in oče. Sin je bil bolan. Ker je bilo malo služb, je bil oče brez službe. Bližal se je Miklavž. Sin si je želel samo suho sadje, to pa zato, da bi ozdravel. Ker je bil priden, se je Miklavž odločil, da mu prinese suho sadje. Odpravil se je na pot. Med potjo je srečal parkeljna. Parkelj ga ni pustil naprej in Miklavž ga je udaril s svojo palico. Seveda pa ni opazil, da je Parkeljnov v zob v palici. Tako mu je parkelj celo pot sledil.
Ko je Miklavž končno prišel, je v hišo odložil sadje. Obrnil se je in zagledel parkeljna. “Spet ti!” je zakričal. Parkelj mu je povedal, da se je njegov zob zataknil v palico. Miklavž mu ga je vrnil. Vsi parkeljni so bili zadovoljni.
Od takrat je Miklavžev pomočnik.

Napisala: Anđela M., 4. b

***

Nekega lepega božičnega dne sem se pripravljal na raznašanje daril kot vsak božič, ko sem videl malega jelenčka. Dal sem mu ime Rogi, saj je imel velike roge. Odnesel sem ga domov in mu spekel klobaso, skuhal juho, da bi se malo pogrel.

Zjutraj sem odšel do jelenov in jih pripravil za pot. Palčki so odprli vrata, da bi se odpravili, vendar sem pozabil seznam. Palčki so mi skušali dati seznam, vendar sem že odletel z jeleni. Rogi je odšel za nami, vendar smo bili zanj prehitri.

Ko smo prispeli v London, sem začel iskati seznam, vendar ga nisem imel. Zato sem opravil tisto, kar sem si zapolnil, to pa je bilo težko, saj je bil seznam čisto poln. Zaradi tega so bili nekateri otroci razočarani. To sem hotel čim hitreje popraviti, zato sem hitro odletel domov in palčkom naročil, naj mi dajo seznam. Palčki so rekli, da je Rogi odšel za nami. Vedel sem, da bo to dolga pot. S seboj sem si vzel hrano in pijačo.  

Odpotoval sem naprej v Ameriko, nato v Švico, Egipt, Francijo, Brazilijo in v Argentino, vendar Rogija nikjer nisem našel. Nato sem videl, da nekaj leti po zraku. Prišel sem bližje in videl Rogija, ki je bil že utrujen, zato sem ga vzel v naročje. Odšli smo domov in položil sem ga v njegovo posteljo.

Potem smo odšli raznašat darila. Moj jelenček se je poškodoval, ker smo šli preblizu smrek, zato ni mogel leteti. Nato se je pojavil Rogi in ga nadomestil. Poklical sem Miklavža, da bo poškodovanega jelenčka odpeljal domov. Miklavž ga je odnesel domov, mi pa smo raznašali darila. Ko smo prišli domov, sem jelenu oskrbel nogo. Miklavža sem povabil na večerjo, da bi se mu zahvalil. Med večerjo sem ugotovil, da je jelen izgubil moč letenja. S svojo močjo sem mu jo povrnil.

Napisal: Tadej B., 4. b

***

Živijo!

Sem Božiček. Star sem 300 let. Nosim rdečo kapo z belim cofkom. Imam rdeč pulover in rdeče hlače, ki imajo bele snežinke in bele pikice. Živim na gori na severnem polu. V pomoč so mi parkeljni, ki mi prinesejo pisma otrok. Ko je mesec december, se zelo veselim. HO! HO! HO! Najbolj se veselim, ko mi otroci napišejo svoja pisma. Zelo sem vesel, ko grem na sani in odletim v nebo. Pri letenju mi pomagajo jeleni, škrati in parkeljni. Imam polno božično vrečo z igračami. Zelo imam rad otroke. HO! HO! HO! HO!

Napisala: Dajana K.

***

Jaz sem Božiček. Otrokom prinašam darila. Če pa niso bili pridni, svojega darila ne dobijo. Otroci so včasih naporni, včasih pa prav zabavni. Najbolj sem vesel, če so veseli. Najpogosteje si deklice želijo punčke, pliškote in nekaj za popackati kuhinjo, fantki pa avte, pištole in sladkarije. Včasih si tudi starši zaželijo nekaj, najpogosteje je to dopust. Lahko jim privoščim pot v Dubaj. Ah, tudi jaz bi si lahko privoščil en tak počitek. Ampak potem otroci ne bodo dobili svojih daril. Star sem 201 leto. Ko pridem, se kdaj zgodi, da so otroci pokonci. Kdaj pa se zgodi, da so edini, ki me počakajo, pišoti in mleko. Ko obiščem približno 1200 hiš, je čas, da poletim v deželo Božič na poti. In še zadnja poved: BODI PRIDEN! Le glej, da ne boš na črni listi.

Napisala: Vedrana T.