Nelin uspeh
Napisala: Zarja Z., 4. a
Učiteljica: Sonja Istenič Dizdarević
Čeprav s polno hitrostjo drvimo v zaslužene poletne počitnice, moja roka kar ne more in ne more nehati pisati. Tokrat sem ustvarila zgodbo o deklici Neli.
Nelin uspeh
Nekoč je živela deklica, ki je obžalovala, da je deklica. Ime ji je bilo Nela. Nela nikoli ni pazila na svoj videz, domov je vedno prišla umazana in vsa blatna, zato je bila velikokrat kregana.
Nela ni marala šole. Res ne. Dokler v 5. razredu ni vzljubila matematike. Matematika ji je postala všeč, ko je prebrala avtobiografijo Alberta Einsteina. Hotela je izumljati tako kot on. Celo privarčevala je 20 €, da si je lahko kupila mehanizem zvonika, visokega skoraj 2 metra! Sestavljala ga je ves mesec! V 9. razredu se je prijavila na Natečaj za mlade znanstvenike, na katerem je osvojila 1. nagrado – karte za ogled najboljše tehnične razstave v Minbnu, ki si jo je že od nekdaj želela ogledati. Ko se je začela srednja šola, se je Nela hotela vpisati na inženirsko šolo, toda Nelini starši so hoteli, da postane zdravnica, zato se je Nela odločila, da bo pobegnila k prijateljici Jani. Nela je pri Jani živela tri dni, nato pa se je s pomočjo programiranja in ponarejanja podatkov vpisala na inženirsko srednjo šolo. Šolo je končala z odliko in postala priznana izumiteljica in znanstvenica. Kasneje je kandidirala tudi za predsednico države in zmagala! Po štirih letih opravljanja državnih dolžnosti je prejela Nobelovo nagrado za uspešno opravljanje državnih dolžnosti. Kasneje je izumila leteče hibridne avtomobile. Po njej so poimenovali hibridno čebelo.
Ko se je iz mesta preselila na mirno podeželje, je začela tudi več kuhati in vrtnariti. V vasi seveda ni bilo vse mirno. Vsako leto se je namreč vaščan lahko prijavil na tekmovanje za najlepši vrt. Tudi Nela se je prijavila in vsakič je zmagala zaradi prelepih vrtnic. V vasi so jo sosedje začeli klicati Mrs. Rose, v prevodu gospa Vrtnica, a vseeno je še vedno izumljala. Kupila si je psa in dve mački, hrčka, zlato ribico, kameleona, miško in kačo. Rada je imela živali. Ko je dovolj zaslužila, si je kupila kmetijo, na kateri je bilo dovolj prostora za vse živali, tudi za krave, kokoši in pujske. Na roke je zorala staro njivo in populila plevel. Posadila je krompir, ki je vsako leto obrodil tako lepo, da so vsi sosedje samo z odprtimi usti in nevednimi očmi gledali proti Nelini hiši. Nihče pa ni vedel, da ima Nela dober krompir zaradi njenega odkritja o rastlinah, ki ga ni hotela deliti. Ugotovila je, da rastline bolje in hitreje rastejo, če se pogovarjaš z njimi.
Vsako poletje je odpotovala v tujino. Lansko leto je odpotovala v New York. Spoznavala je nove prijatelje. Pri štiridesetih letih so ji ponudili službo v New Yorku, ki jo je z veseljem sprejela. Tam je odkrila pomemben zgodovinski podatek, ki ga je delila s sodelavcem Joshem. Ta pa jo je izigral in pobral vse zasluge. To je Nelo tako razjezilo in prizadelo, da je dala odpoved. Nela se je preselila nazaj v staro hišo, kjer še zdaj izumlja, razmišlja, vrtnari, kuha in se igra z domačimi živalicami. Meče jim frizbi, jih čoha, najraje pa jih vozi na sprehode.
Ali na kratko – živi v miru, sreči in brez ovir. Ko pa ji je na poti kakšen izziv ali trd oreh, ga stre.
