Konec je le nov začetek

Napisala: Gaja S., 7. a

V delavskih blokih se je družabno življenje v glavnem dogajalo na okenskih policah. Čez okna je viselo več teles kot pelargonij v koritih iz stiropora. Na oknih je vedno vse polno žensk med zalivanjem opravljalo, tiščalo nos v tuje lonce, vleklo na ušesa zdrahe, ob praznikih pa še škripanje žimnic ali obračunavanja z gedorami. Z oken je bil prekrasen razgled na milico, ki je hodila mirit preglasne hausbale, in fajhtne tovariše, ki so po šihtu objeti pripeli domov. Edini televizor v barvah je bilo okno.

Tedaj so bili zlati časi. Bili smo mladi, neizkušeni in željni dogodivščin. Spomnim se, da sem v šoli blestela, vendar življenja nisem uživala prav pogosto. Vedno sem si govorila, da sem najstnica in bom zabavo že izkusila. Poleg debelih knjig sem imela le eno, a najboljšo prijateljico Lano, ki je bila moje čisto nasprotje. Vedno je bila središče zabave, za branje še slišati ni hotela.

Moja druga zaupnica je bila od zmeraj babi. Spomnim se, da mi je vedno govorila, da človek ne pozna pravega veselja brez solz in trpljenja. Naučila me je veliko življenjskih naukov, podučila me je o raznovrstnih temah, vsak dan pa mi je zagotovila, da so njena vrata zame vedno odprta. Razumela me je, vedno mi je bila na voljo za pogovor. Bila je moja najljubša oseba mnogo let. Včasih mi je pripovedovala o njenih mladih letih, počitnicah in dolgih popoldnevih, preživetih na morju. Njej sem zaupala z dušo in telesom.

Kmalu se je v našem življenju pojavilo spet sonce, z njim pa tudi konec šole. Letos je bil zaključek še posebno zanimiv, saj mi je Lana obljubila poletno pustolovščino, katere ne bom pozabila nikdar. Na poti domov mi je tajno povedala, da naj pridem zjutraj na najin skrivni prostor. Srce mi je razbijalo kot stenska ura. Nisem mogla dočakati nekaj tako posebnega. Starša sta odpotovala, zato sem imela hišo zase, kar je bilo popolno, a čudovito naključje, ki me je osrečilo, saj mi nikoli ne bi dovolila iti na pot.

Zjutraj sem se prebudila vsa na trnih. Nisem vedela, kam bo vodil ta dan, ampak vseeno sem si nadela optimistični nasmeh in kmalu odkorakala skozi vhodne dveri. Ko sem prispela do dogovorjenega mesta, sem zagledala mojo najboljšo prijateljico v družbi še nekoga: »To je Jan. Najin voznik bo.« Od presenečenja sem se zazrla vanjo, ta pa je zgrabila mojo roko in me povlekla v avto. Vozilo je speljalo, medtem ko mi je poskusila razložiti celoten potek dogodkov. Vdihnila je in spregovorila: »Pripeljal naju bo v Trst. Tam naju bo počakal, medtem ko se midve odpraviva do tvojega presenečenja.«

Vožnja je minevala počasi, ozračje je bilo napeto in polno vznemirjenja. Nikoli se nisem res poglobila v razmišljanje o prijateljstvu med Lano in mano, ampak sem vedno vedela, da bi bilo brez nje težko živeti. Hvaležna sem ji bila, posebej za to dogodivščino. Jana nisem poznala, a oddajal je dobro energijo, sklepala sem, da je Lanin prijatelj.

Po uri vožnje smo prispeli v Trst. Zelo se je razlikoval od naše vasice, v kateri smo si bili zelo blizu. Tu so ljudje živeli prav tako v blokih, a nisem opazila nobenih druženj stark, nobenih otrok, ki izvajajo norčije, le ljudi, ki so se prebijali skozi dan. Nikoli nisem marala svoje vasi, ampak pogled na Trst mi je vzbudil domotožje ter opomnil na ljubezen, ki sem jo čutila do domovine. Tu se ljudje med seboj niso pozdravljali, redkokdo je namenil someščanu nasmeh, kar je v meni vzbudilo rahel boleč občutek. Le kako so lahko živeli tako?

Moje razmišljanje je prekinil prijateljičin krik. Videla sem, da me je pripeljala na koncert. Na pravi pravcati koncert. Nisem mogla verjeti svojim očem, ampak stala sem na trgu, obkroženim z ljudmi, ki so nestrpno čakali na pričetek senzacije. Iz pravega navdušenja sem jo močno objela in se ji tisočkrat zahvalila. To je privabilo nasmeh na njen obraz, kar mi je le še bolj polepšalo dan.

Koncert se je začel. Obe sva plesali, peli, skakali in kričali vso noč. Nič ni moglo pokvariti takega večera. Bil je moj prvi ogled koncerta v živo. Dotaknil se je moje duše in telesa in vem, da mi bo ostal v spominu do končnega trenutka. Celo telo je napolnil občutek uživanja, ki mi je pognal kri po žilah. Vedno sem živela v delavskih blokih, moji starši si niso mogli privoščiti take sprostitve. Spoštovala in ljubila sem jih, zato me je na trenutke pekla vest, a poskusila sem jo odmisliti vsaj za to noč. Prekmalu se je vse zaključilo in skupaj z roko v roki sva se odpravili v avto, ki naju je odpeljal v najino vasico.

Vrnili sva se skoraj proti poldnevu, kar so opazile tudi najine opravljive sosede. Sklepam, da so govorice razširile po vsej vasi, a ni mi bilo mar. Po zelo kratkem obisku Trsta, sem jih začela sprejemati in na nek način imeti rada. Bila sem jim pomembna, četudi le za sočno govorico. Nikoli nisem imela problemov z njimi, le občasno so se poigrale z mojimi živci. Na nek način se je v meni prebudil občutek prevzetnosti.

Lana me je objela, se poslovila, in skočila na kolo, ki ga je priklenila na mojo ograjo tri dni nazaj. Za njo sem gledala, ko se je sonce spuščalo na sredino neba, oblaki pa so veselo poplesavali. Mahala sem ji v slovo, čeprav sem vedela, da bo prišla nazaj že jutri. Komaj sem čakala, da izvem, kakšen plan ima v mislih. Do takrat pa sem lahko bila le “firbčna” kot moje sosede.

A to na žalost ni bil konec. Nisem odkorakala srečno v sončni zahod z nasmehom na ustih. Še prav tisto popoldne je o potepu izvedela tudi babica. Seveda sem vedela, da staršem ne bi nikoli črhnila besedice, ki bi me lahko popeljale v težave, a ko sem tresoča stala pred njenimi vrati zaradi klica, ki sem ga prejela, so mi misli uhajale na vse strani. Kaj če sem jo razočarala? Me bo sploh še lahko imenovala vnukinja?

Hitro sem se prebudila nazaj v resnični svet, saj me je babica toplo sprejela. Nato je spregovorila z resnim, težkim tonom, ki mi je v trenutku strl srce: »Vem, kje si bila. Ne morem reči, da v meni ne vre žalost, a nisem jaz tista, ki ti mora predati to pridigo, ker po pravici povedano, bi izpadla kot ogromen hipokrit. Tudi jaz sem bila nekoč mlada, veš. Hotela sem zabave, pozornosti in dogodivščin. Včasih sem se izmuznila iz hiše, včasih sem pobegnila za nekaj ur. Lahko pa ti ponosno povem, da sem bila doma vedno, preden so zvonovi odpeli Ave Marijo. S prijatelji smo odhajali povsod, kamor nas je vodilo srce. Prizadelo me je, da me nisi obvestila, a te povsem razumem. Imaš svoje prijatelje in življenje, zate želim le najboljše ter da preživiš to obdobje z nasmehom.« Nikoli si nisem predstavljala, da bom obdarjena s tako iskrenim in dobrodušnim človekom. Solze so mi tiho polzele po licih, babica pa je vsako skrbno obrisala in me stisnila v sanjski objem.

Počasi me je posedla nazaj v sedež in mi ukazala, naj napnem ušesa. Povedala je, da je bila diagnosticirana z rakom na slinavki. V trenutku mi je zastal dih in preplavil strah. V obupu sem padla na kolena, oklepajoč se preljube osebe. Nisem mogla jokati, kaj šele govoriti. Babica me je vzdignila, globoko pogledala v oči, rekoč: »Otrok ljubi, ne joči, ne bom se predala, in tudi, če izgubim boj, ne dovoli, da ti po prelepem obrazu pada preveč solz. Obljubljam ti, da bova to poletje skupaj prepotovali svet. Upam, da sprejmeš ta načrt. Rada te imam z vsem srcem in to se ne bo nikoli spremenilo.« Njene besede so name delovale kot urok. S kepo v grlu sem ji prikimala, rahlo pomirjena. Moj utrip se je umiril, kri je nehala divjati, možgani so se upočasnili, jaz pa sem spet vstala na moja krhka kolena. Skupaj sva določili datum, ko bova vasi pomahali v slovo za nekaj tednov. Napolnila me je s samozavestjo, da bova prišli čez to oviro. Novica me je zadela nepričakovano, svet mi je obarvala črno, a moja oporna točka je vse hitro vrnila v barve. Počutila sem se sebično, saj bi morala biti jaz tista, ki bi ji dajala oporo, ne ona meni.

Dnevi so minevali hitro in napočil je dan odhoda. V majhni škatli, ki sva jo takrat imenovali avto, sva se odpravili v neznane dežele. Verjemite mi, da je bilo to daleč od zaključka. Vse se je šele začelo.

Učiteljica: Danijela Ž.