Šolarska
V 9. razredu so učenci spoznali Župančičevo pesem Žebljarska, ki govori o neizprosnem, trdem in monotonem delu žebljarjev. Učenci so se kaj hitro, malo za šalo, malo pa tudi zares, poistovetili z izmučenimi žebljarji. In kako mučno, enolično in naporno je šolsko delo? To vesta Petra in Dalila.
Likovni prispevek: Kaja G., 8. b
Napisala in recitirala: Petra Ž., 9. b
Od sedmih do treh,
od sedmih do treh,
vse, kar imamo, so knjige v očeh.
Sedem, osem, dvanajst, deset,
vsi ti učenci sedijo v klopeh.
Od sedmih do treh,
od sedmih do treh
sedim pri pouku,
ocenjen sem spet?
Od sedmih do treh,
od štirih do šeste
sedimo, sedimo in gledamo zvezde.
Trinajst, dvanajst, sedem, deset,
vsi ti učenci še zmeraj v klopeh.
Naloga, naloga
in še teh deset.
Ura že tri,
ponovimo zdaj spet!
Kava, kava,
zdaj budni smo vsi,
čeprav nekateri rajš’ ne bi b’li.
KEM, MAT, FIZ, ZGO,
o, ko’k med vikendom n’m bo lepo.
Od sedmih do treh,
od sedmih do treh,
zbudim se, pogledam in v šoli sem spet?!
Od sedmih do treh,
od sedmih do treh,
knjigo odprem, se v poglavje zazrem.
Vsi ti podatki, čudni vsi stavki.
Ocene! Ocene!
Slabe nobene!
Točke, točke, ena, dva, tri,
če jih ne zberem,
»popravc« mi grozi.
Kava, kava,
rešitelj moj spet,
moj drugi prijatelj
svetovni je splet.
Od sedmih do treh,
od sedmih do treh,
zbori, zmage, tekmovanja in spet!
Vsi ti podatki še zmeraj v očeh.
Sedem, osem, dvanajst, deset,
sedijo še zmeraj v samotnih klopeh.
Vse se vrti, zaspani smo mi,
še mesec pa pol, bomo svobodni vsi!
Dan, dva, tri,
teden se vleče, k’r nikamor ne gre!
Sedimo v šoli,
spet ocenjeni vsi,
rešitve za šolo nobene žal ni.
Pričakovanja, pričakovanja,
potrebna za nas, vsa so ta znanja.
Vpisi, vpisi,
č’s že beži,
vsi smo pod stresom, pa rajš’ ne bi b’li.
Spet je nov dan,
zbudim se že spet,
od sedmih do treh,
od sedmih do treh,
še enkrat bo treba šolo prež’vet’.
____________________________________________________________________________________________________
Napisala: Dalila F., 9. a
Od osem do ena,
od osem do ena
je učencev faca zamorjena.
V šolo morajo hoditi,
a raje doma bi bili z deko pokriti.
Odmor je kratek,
sošolci so nadležni,
le zakaj, le zakaj
tega moramo biti deležni?
Od osme do ene,
od osme do ene
so njihove glave nejevolje polne,
čeprav trudijo se delati
in z ocenami uspeti.
Kljub vsemu učenci so hvaležni,
za svojo edukacijo, streho nad glavo in hrano,
saj se zavedajo,
da nekateri tega privilegija nimajo.
.
