ČAROBNI SPREHOD
Pripravila: Sonja Istenič Dizdarević
Napisala: Zarja, 4. a
Nekoč pred davnimi časi sta živela Leonard in Lovro. Nekega sivega dne sta šla na sprehod po vasi. Ustavila sta se pod velikim močnim drevesom in zaspala. Sanjala sta čudne sanje. Bile so malo lepe in malo strašne. Ko sta se zbudila, sta bila v čudežni deželi. Tam sta videla vse lepe in zanimive stvari.
Sprejeli so ju lepo in toplo, kot se za domačine spodobi. Dobila sta hotelsko sobo, liziki in denar. Z denarjem sta si kupila dve kolesi in z njima odšla na izlet. Vozila sta se in vozila, ko sta kar naenkrat zaslišala alarm. Pred sabo sta zagledala v črno oblečenega moškega, ki je ravnokar tekel po stopnicah iz banke. V rokah je držal polno vrečo denarja. Pognala sta kolesi in šla za njim. Lovili so se po celi Čudežni deželi. Malo sem, malo tja. Malo levo, malo desno, malo naprej, pa še malo nazaj.
Kar naenkrat se je ropar ustavil. Prekucnil se je s kolesa in vreča mu je zdrsnila iz rok. Ko sta tudi Leonard in Lovro bolje pogledala, sta zagledala nindže. Pobrala sta vrečo in jo izročila policiji. Policija pa je roparja in vrečo odpeljala na varno. Od takrat naprej so nindže in Leonard ter Lovro najboljši prijatelji.
Nekega dne so se odločili, da gredo v Malo deželo. Hodili so tri dni in tri noči, ko so končno prišli do stare kmetije. Ulegli so se na slamo in zaspali. Sredi noči je na podstrešju nekaj za škrebljalo: »Škrab, škrab, škrab.« Vsi so se zbudili in odšli do lastnika, ki jim je dal ključe za podstrešje. Vrata so zaškripala in se odprla. Na podstrešju so zagledali miš. Majhno sivo miš. Oddahnili so si in se odpravili nazaj spat. Zjutraj ob zori so nadaljevali pot do Male dežele. Okoli opoldneva so prispeli v Malo deželo. Toda Mala dežela je bila povsem razdejana.
»Ali je Mala dežela vedno tako razdejana?« je vprašal Leonard. »NE!« so odvrnile nindže. Odšli so do najmanjše hiše v Mali deželi in potrkali: »Tok, tok, tok.« Vrata so se odprla in na pragu je stala majhna deklica z imenom Anica. Povabila jih je, naj vstopijo. Pripravila jim je postelje in skuhala večerjo. Potem je sledil čas za pogovor. Pogovarjali so se in pogovarjali, dokler ura ni odbila enajst ponoči. Potem so šli spat. Spali so dobro, kot še nikoli. Zjutraj pa so se nindže od Leonarda in Lovra poslovile. “Vrnemo se čez en teden,« so rekle nindže. Toda nindže niso prišle, zato sta se Leonard in Lovro peš odpravila domov. Na pol poti ju je ujel dež. V bližini sta zagledala trgovino. Vstopila sta in kupila dva dežnika in kruh. Pot sta nadaljevala skozi temen gozd. Na jasi sta se ustavila in si zgradila bivak. Zjutraj sta se odpravila naprej. Dopoldne sta le prišla do hotela, v katerem sta bivala ob prihodu. Ulegla sta se na kavč in prižgala televizijo. Čez nekaj časa sta se odločila, da je čas, da gresta na plažo. Poiskala sta vrečo in vanjo dala kopalke, brisači, sončna očala in malico. Nato sta se odpravila na plažo. Tam sta srečala ogromno ljudi med njimi tudi nindže, ampak jih nista prepoznala, ker niso imele preobleke. Kaj pa nindže? Mislite, da so ju prepoznale? Seveda so ju pozdravile: »Živjo, Leonard in Lovro.« Leonard jih je grdo pogledal in rekel: »Zakaj niste prišli čez en teden, kot ste obljubile?« Nindže so odgovorile: »Oprostita, ampak ravno takrat je ropar iz banke ukradel ogromno količino denarja. »Opravičilo sprejeto,« sta odgovorila Leonard in Lovro hkrati. Vsi so se zasmejali. »GREMO V VODO!« je zakričal Lovro in vsi so se zapodili v morje. Po uri plavanja so pojedli malico in odšli v hotel. Tam so se zleknili na zofo in zaspali. Ko so se zbudili, je snežilo. Odklenili so vrata, se oblekli in se zapodili ven. Zunaj so se kepali, delali angele v snegu, delali snežake in se sankali.
Zvečer so se premočeni in premraženi vrnili v hotel in zaspali. Ko sta se Leonard in Lovro zbudila, sta bila pod istim drevesom, kot sta zaspala.
Neverjetno, kakšno moč imajo sanje.
