Ostrovrhar obišče Rozamundo

Osmošolci so pri pouku brali Prešernovo Turjaško Rozamundo. Pesem govori o prevzetni in izbirčni Turjačanki, ki svojega snubca Ostrovrharja pošlje v Bosno, da bi se prepričala, ali tam res živi dekle, ki jo prekaša v lepoti. A glej ga zlomka! Romantični Ostrovrhar se zaljubi v Lejlo, Rozamunda pa se odpove ljubezenski in družinski sreči ter odide v samostan. A tu zgodbe še ni konec …

Napisal: Nejc P., 8. a

Leta tečejo v neskončnost, 
raja dela, trpi in mrje, 
Rozamunda obdrži pokončnost, 
Ostrovrhar vsako leto bolj žaluje. 
Lejla je postala mati. 
»Ostrovrhar,« pravi, »ne ga srati, 
vojne, vero in potovanja boš opustil, 
mene in otroke boš častil.« 
Ostrovrhar vene kot solata, 
postal domača je copata. 
Spomni se Rozamundine miline, 
lepega dne od Lejle kar izgine. 
S sklonjeno glavo pridrvi v klošter, 
tam ga zagleda fajmošter. 
Pokliče Rozamundo, 
ki vsa brhka še in mila prihiti. 
Ostrovrhar, nekoč cvet junakov, 
zdaj ves strt pred njo kleči. 
»O, Rozamunda, moja sladka, 
moja usoda ni več gladka, 
kaj storiti mi je zdaj, 
da povrne se mi raj?« 
Rozamunda ga pogleda, 
jezik njen bistro opleta: 
»Kar želel si, to imaš, 
nič ni vredno, da se zdaj kesaš!« 
Glavo visoko dvigne Rozamunda, 
nazaj v klošter odhiti. 
Glej ga, vraga, 
nič kesanje ne pomaga, 
Ostrovrhar s sklonjeno glavo 
se za vedno izgubi.